Objavljeno: , Kategorija: Tek

100 milj Istre 2017 – 42 in 69 km

Piše: Uroš Kožar

Po dveh letih se vračam na prizorišče svojega prvega ultramaratona! V Umag na 100 milj Istre, tokrat na vmesno varianto – 69 km. V bistvu ta tekma ni bila v prvotnem načrtu, a ko sem dobil možnost tu nastopiti kot Salomon/Suunto ambasador, po vrhu vsega še v družbi dveh deklet, odločitev ni bila težka. Luka se tokrat odloči za plemenito dejanje in teče za spremstvo! Tudi punci se odločita za maratonsko razdaljo in ker ostanem na »zeleni« progi sam, sem se odločil, da tekmujem!

Večerni “briefing”.

Ker so štarti za naše razdalje v soboto že relativno zgodaj, se z Barbaro odpraviva v Umag v petek popoldne, Špela se nama priključi kasneje, Luka in Barbara pa naslednji dan. Vsak okupiran s še zadnjimi delovnimi obveznostmi, a vsi z enakim ciljem. Kljub zapletom na mejnih prehodih ta vikend, uspeva do večera še pravočasno prevzeti številke. Večer mine hitro in mirno, v družbi testenin, kakopak. Še hiter »briefing« proge, ponovitev taktike, pregled časovnice, načrt vnašanja energije in tekočin, priprava opreme in spanje.

Večerne priprave.

Špageti za zajtrk

Čeprav sem bil pred tekmo neverjetno miren, sem spal slabo. Spanec so motile sanje o dostopu, a ob peti uri, ko je budilka zazvonila budnico, sem bil v trenutku prebujen. Napadem suhe špagete, ki jih zalivam s pravo domačo in najljubšo Barcaffee kavo. Dva velika krožnika, lonec pa še vedno poln. Oblečem in navlečem nase vso opremo, 1L vode, 4 Frutabelle, 2 SiS gela in ostalo obvezno opremo. Barbara mi zjutraj ponudi prevoz do glavnega prizorišča, kjer nas je čakal avtobusni prevoz na start. Do tja je bilo slaba 2 kilometra, a tak luksuz velja izkoristiti, zato sem ga hvalžno sprejel, čeprav mi je ravno ta luksuz vzbujal slabo vest, medtem ko sva se vozila mimo tekačev, ki so do tja pešačili. Zjutraj je bilo kar sveže, zato se za nekaj časa še skrijem v športno dvorano, ob odhodu pa srečam legendo Kozjanskega hribovja, Klemna, s katerim se odpraviva na avtobus. Ob pogovoru pot hitro mine in že smo na startu v Buzetu!

Sončni vzhod v Umagu pred odhodom.

Buzet, štart in AC/DC.

Hitro proti Motovunu

V Buzetu pozdravim Kerna in Žužija iz Salomona, ki sta na štart pospremila že tekače na 100 milj, 110km, sedaj nas na 69, maratonce pa še bosta. Pred štartom še hitra doza energije v obliki Nutelle in kruha, potem pa ob zvokih legendarnega Thunderstrucka proti Umagu. Skupina dobrih 300 tekačev se hitro raztegne, favorizirani Nemec s skupino sotekačev hitro uide, jaz pa se znajdem v družbi Hrvata. Po prvem vzponu na Sveti Donat sledi hiter spust ob potoku, ki ga nekajkrat prečkamo. Kar nekaj popite tekočine v jutranjih urah zahteva postanek za malo potrebo in hitro naprej. To je bil eden in edini WC postanek v vseh sedmih urah! Čeprav je vzpon v drugi klanec na Vrh precej strm, se da lepo odteči, zato sem na tej točki do minute natančen, glede na svojo časovnico. Tu se s Hrvatom razideva in od 10. kilometra naprej tečem praktično sam. Z Vrha je pot lepa in bliskovito smo pri jezeru Butoniga in naslednji postaji. Spomnim se, ko sem pred dvema letoma iz nekega vrha Luki kazal proti temu jezeru, on pa je dejal, da se mi to samo zdi! Med tem ko lupim polovico banane zaslišim »Uri, uri, dejmo!!«. Malce negotov se obrnem in tam me vzpodbujata Helena in Matjaž, Špelina starša. Na hitro pokramljamo, zaželita mi srečo in že hitim naprej. Do Motovuna je še 10 kilometrov vmes pa klanec s slabimi 400 višinci. Motovuna se zelo veselim, saj sem pričakoval, da tam srečam ostalo družbo; Luko, Barbaro, še eno Brabaro in Špelo, ki štartajo ob 12:00. To se na žalost ni zgodilo, saj je bil štart nekje izven naše trase. Sem bil pa vesel, ko sem tik pred vrhom srečal Špelo, ki se je v japankah odpravljala na štart in mi dejala, da se vidimo na naslednji postaji, češ da ne bo tekla zaradi dalj trajajočih bolečin v kolku! Pospremi me do vrha nato pa se posloviva.

V Motovunu sem bil na 27. kilometru 20 minut hitrejši kot načrtovano. Dotočim bidone z vodo, kasneje bi si želel, da sem dal notri kaj sladkega, spijem kozarec CocaCole in odhitim dalje. Med spustom iz tega prekrasnega mesta snedem Frutabello in se psihično pripravljam na najtežji del trase – vzpon na Oprtalj. Hiter začetek, sonce in klanec me v trenutku udarita po glavi. Koraki se zdijo vedno krajši in počasnejši, v hoji seveda! Spomnim se, kako sva ga z Lukatom preklinjala pred dvema letoma. Nekako se privlečem do vrha, kjer ponovno stečem do okrepčevalnice na Oprtalju. Tam me neko dekle pozdravi po imenu in prijazno dotoči bidon. Med tem ko grizem pomarančo razmišljam, da ne vem kam naj jo dam. Ob odhodu jo povprašam in izvem, da je Rokova punca, drugega izmed bratov Bratuša. O Špeli, ki naj bi čakala tu, ne duha ne sluha!

Prehitra Barbi in Rok

Malce čez polovico sem bil že pošteno utrujen in bolečina v prnesm košu me je prisilila, da sem ustavil in nekajkrat globoko zadihal. Taktika je delno uspela, saj sem imel še vedno občutek, da ne pridem do zadostne količine zraka. Med tem sem že snel pulzmeter in razrahljal nahrbrtnik, a ugotovli, da to ni vzrok. Ponovno sem se pognal v tek, a me proti Grožnjanu kmalu dohiti Barbi. Vedel sem, da bo hitra, a me je presenetila. Potihem sem upal, da ji bom lahko sledil, a je maraton, ki je bil že za mano, pustil posledice. Nekaj sto metrov še grizem za njo, nato pa le zakričim par vzpodbudnih besed, zmanjšam tempo in tečem naprej. Kriza je mimo in ob spremstvu še enega Slovenca, ki me je dohitel, pritečem do Grožnjana. Tam ponovno srečam Matjaža in v pogovoru ugotovim, da Špela, ki sem jo pričakoval že na prejšnji postaji, teče! 5 min pred startom si je premislila in obula tekaške copate, avto pa pustila v Motovunu! Noro! Od Grožnjana do cilja me čaka še relativno tekaški del v razdalji polmaratona.

Postanek v Grožnjanu.

Tu noge ponovno lepo tečejo in še vedno hitreje kot načrtovano pridem na zadnjo postajo v Buje. Tu za trenutek posedim in popijem kozarec CocaCole, saj me iz izkušenj čaka najtežjih 13 kilometrov v življenju. Neskončne ravnice in polja do Umaga. Do oznake še 10 kilometrov pridem hitro, potem pa se začne kalvarija in 5 kilometrov pred ciljem ustavim, da pojem še eno Frutabelo. Ta se mi po ustih tako zapaca, da sem jo moral poplakniti z vso tekočino, ki sem jo še imel pri sebi. Ko je »cuker« prišel v kri je počasi spet šlo. Ko sem tik pred ciljem v rondoju skočil iz robnika, me na hitro zagrabi mišični krč, a šele drugi na tekmi! Posledično sem skozi ciljni lok pritekel resnično z »laganim korakom« kot je sam to opisal komentator. Nič kaj zmagoslavno dvignem roke, vsaj tako se mi je zdelo, in hitro poiščem prostor kamor zelo hitro posadim svojo rit. Komaj se uspem ozreti okoli, že prileti Barbi, zmagovalka maratona izvem, ter Matej, ki mi prinese pivo. Nobena CocaCola ali izotonični napitek v tistem trenutku ne bi zmagala v tej konkurenci!

Med tem ko v cilju vsi skupaj kramljamo in podoživljamo trenutke, srečujemo znane in malo manj znane obraze iz proge, v cilj priteče Špela, minutko za njo pa Luka in še druga Barbara. Matjaž je raztegnil meh harmonike in v zvokih »Hej brigade!« se vsi zberemo vkup! Takrat je nastala ta zgodovinska slika!

Vsa družba vkup ob zvokih “Hej brigade”.

Iz zapisa se mogoče zdi, da je ultra tek eno samo trpljenje in borba z bolečinami, a se vseh teh trenutkov red spominjam. Formula je enostavna! Bolj naporna je pot, toliko večji je užitek v cilju! Čeprav sem večji del te trase že pretekel, sem jo v tokratni izvedbi videl skozi čisto drugačne oči. Komaj čakam, da gremo spet, lahko rečem danes!

Ko pogledam nazaj, bi moral med tekom izrazito več jesti. Vse skupaj sem zaužil 2 Frutabelli, 2 SiS gela, pol banane, pomarančo ter pol jabolka. Za ocenjeno porabo 6000 kCal premalo! Kljub temu, da sem mogoče začel malenkost prehitro, nebi drugič naredil nič drugače! Tudi takrat, ko sem si sicer daljšo 110 kilometrsko različico vzel veliko bolj lahkotno, so prišle krize. Mimo teh na ultra teku pač ne gre. Kljub vsemu sem v cilj pritekel v 7 urah, 3/4 ure hitreje kot predvideno, kar je zadostovalo za 15. mesto!

OPREMA

– Salomon XA Enduro (odlična izbira za istrski poligon prepreden s skalami. 0 žuljev in šele tretja uporaba)

– Salomon Exo Shorts (ne zamenjam za ultro)

– Salomon Sense Ultra 3L set nahrbtnik

– Suunto Spartan Ultra ura (brez težav in natančna meritev)