Objavljeno: , Kategorija: Življenjski slog

Intervju: Tim Podlogar, mag. kineziologije

“Mešam zrak, se ukvarjam s teorijo, nimam stika s prakso in sem za luno. Mislim, da vem vse in ne priznavam, da se kdaj zmotim. To sem jaz ?.”

Čeprav se je naš kolega Tim Podlogar s fakultetnih klopi vrgel v znanstvene vode, to še ne pomeni, da je izgubil smisel za humor. Kot zavzeti raziskovalec, ki trenutno študira na Univerzi v Birminghamu ima na kineziološka dognanja pogled z drugačne perspektive, kot ga imamo mi, ki delamo v praksi, zato se nam je zdelo smiselno, da navežemo stike in drug drugega dopolnjujemo z znanji in izkušnjami.

Zato vas, v kolikor berete naše vsebine, napotimo tudi na portal Kineziolog.si, avtor in vodja katerega je Tim, kjer lahko prebirate podobne vsebine. Da pa avtorja malo bolje spoznate, smo z njim pripravili sledeči intervju:

Preden začneva, mi najprej razloži, zakaj si trenutno v hišnem priporu?

V hišnem priporu ravno nisem, imam pa omejeno število korakov, ki jih lahko naredim v dnevu in sicer 1500. Za primerjavo, povprečni Američan jih naredi 5 tisoč. Sem udeleženec v raziskavi sošolca, ki preučuje, kaj se zgodi s sintezo beljakovin v mišicah potem, ko nekdo za en teden preneha biti aktiven. Raziskava je precej komplicirana iz metodološkega vidika, zato v podrobnosti ne bi šel, lahko pa povem, da sta a menoj sta dve mišični biopsiji, vzeli so mi nekaj krvi, vsak dan pa moram spraviti tudi vzorec sline, spil sem tudi kar nekaj »težke vode«, vode, katere vodikovi atomi vsebujejo en nevtron. Uporaba težke vode raziskovalcem omogoča, da ugotovijo, kako se vodikovi atomi gibljejo po telesu in kam se vežejo. V tem primeru jih zanima sinteza beljakovin. Kmalu pa me čaka še ena biopsija in končno svobodno gibanje :). Sklepam pa, da bom izsledke raziskave objavil na spletni strani, ko bodo enkrat javno objavljeni.

Tako kot mi si kineziolog. Povej, kako si sploh pristal na študiju kineziologije na Fakulteti za šport? Zgolj naključje ali si bil 100% namenjen ravno na ta študij?

Pravzaprav je skorajda celotno osnovno in srednjo šolo prevladovala želja po študiju strojništva ali celo fizike. Potem pa je nekega dne moj takratni kondicijski trener Primož Jenkole, ki je žal brez formalne izobrazbe, ima pa ogromno izkušenj, prišel na idejo, da bi jaz pa morda lahko študiral kineziologijo. Očitno je opazil, da me stvari zanimajo. To je bilo ravno v letu, ko sem imel maturo in sem veliko treniral in tekmoval, saj je obstajala možnost, da bi se, če bi se vse poklopilo, uvrstil na Olimpijske igre v jadralnem razredu 470. Četudi to na koncu ni uspelo in sva bila s krmarjem od iger oddaljena kar precej, kar je bilo seveda skladno z najino neizkušenostjo, sem v tistem letu vse podredil jadranju. Celo maturo sem opravljal v dveh delih, za kar je bila potrebna posebna odobritev s strani izpitne komisije. Takrat sem moje življenje videl v športu in tam sem želel ostati tudi po koncu kariere. Četudi še vedno gojim ljubezen do fizike, predvsem mehanike, mi danes ni žal, da sem se odločil za študij kineziologije in se oddaljil od prvotnih načrtov.

Mi pridobljeno znanje uporabljamo v delu z rekreativno populacijo. Ti se od nas razlikuješ in si se vrgel v akademske vode. Zakaj?

Gre spet za dolgo zgodbo. Najbrž je povezana z osnovno šolo in učiteljem matematike in tehnike Alešom Špornom, ki je v meni vzbudil željo pa raziskovanju in mi pokazal, da vse, kar velja za resnico, morda ni res. V osnovni šoli sem bil del dveh raziskovalnih projektov in še danes se večkrat spomnim na to, da smo se stvari lotevali na precej znanstven način, četudi nam je primanjkovalo znanja iz tega področja. Na Fakulteti za šport sem kaj kmalu začel dvomiti v nekatere trditve profesorjev. Predvsem zaradi lastnih izkušenj in znanja, ki sem ga pridobil ob prebiranju tuje literature. Kaj kmalu je prišlo do tega, da sem moral vse, kar sem slišal na področju, ki mi je bilo zanimivo, preveriti v tuji literaturi.

Na tem področju sta mojo pot najbolj zaznamovala škotski profesor Neil Spurway, ki me je navdušil za raziskovanje in mi tudi pomagal pri vpisu na Univerzo v Birminghamu ter južnoafriški profesor Timothy Noakes, ki velja za enega najbolj znanih vadbenih fiziologov svoje dobe, čeprav je v zadnjem času postal izjemno kontroverzen. Najprej sem bral knjige, potem ugotovil, da tudi knjige niso zlate, čeprav so jih napisali tuji strokovnjaki, na koncu pa začel brati veliko število znanstvenih člankov. Ob prebiranju teh ugotoviš, da je na voljo ogromno znanja in da na pomembnost velikega dela nikdar nisi pomislil. A vendarle večina raziskav odpre nova, pomembna vprašanja, ki zahtevajo dodatne raziskave. Ob tem mi je raziskovanje zopet postalo zanimivo in sem o njem seveda začel razmišljati.

No, po koncu športne kariere sem se odločil, da se popolnoma posvetim študiju in da s podiplomskim študijem nadaljujem v tujini. Tekom magistrskega študija sem spoznal, kaj pravo raziskovanje pravzaprav je in kako zanimivo je. Temu je logično sledil še doktorski študij, del katerega sem trenutno.

Že tvoj portal Kineziolog.si nakazuje na željo po tem, da ugotovitve z akademskega raziskovanja na razumljiv način deliš širokemu spektru ljudi. Komu pravzaprav želiš podajati informacije in s kakšnim namenom?

Močno me žalosti in pravzaprav tudi jezi, da se v medijih kar naprej širijo neresnice glede določenih stvari. Na eni strani so mediji tisti, ki razkrivajo korupcijo, na drugi strani pa na našem področju navadno širijo neresnice. Podobno velja tudi za nekatere visokošolske učitelje, ki so, tako je videti, raziskave nazadnje brali kot študenti.

Zdelo se mi je, da je določene mite potrebno razbiti ter nekatere stvari pojasniti. Vsebine so pravzaprav namenjene komur koli – naj bodo to študenti na FŠ, športniki, trenerji ali pa dedki in babice. Za vsakega se najde kaj zanimivega :). Vsaj upam, da je tako. Poleg tega se mi zdi, da je prav, da ima tudi Slovenija nekaj od mene, če me že podpira pri študiju. Tako magistrski, kot tudi doktorski študij namreč financira država.

Tvoja kratkoročna, srednjeročna in dolgoročna vizija ter cilji povezani s tvojo akademsko potjo? Oziroma ali se sploh vidiš v znanosti tudi na dolgi rok?

Pred mano so še kakšna tri leta doktorskega študija, saj sem z njim komajda dobro pričel. Trenutno obstaja želja po podoktorskem študiju, kar bo k študijskim letom dodalo še kakšni dve leti. Potem bi rad svoje znanje predajal naprej – športnikom, trenerjem, študentom, hkrati pa bil še vedno raziskovalno usmerjen. Optimalno razmerje bi bilo nekje 1:3 v korist raziskovanju. Torej – ja, se vidim v znanosti tudi v prihodnje.

Če malo posanjaš, kakšna bi bila tvoja sanjska kariera kineziologa? S čim bi se najraje ukvarjal, če sredstva ne bi bila problem?

Če bi me danes vprašali, kako bi izgledala moja sanjska služba, potem bi najbrž izgledala podobno temu, kar dela dr. James Morton. Je raziskovalec in predavatelj v Liverpoolu, hkrati pa glavni nutricionist kolesarske ekipe Sky.

Kljub temu, da vsak dan izvemo o delovanju človeka kaj novega, še vedno ostaja veliko odprtih vprašanj, na katera bi bilo dobro odgovoriti. Največji morilec so tako še vedno srčno-žilne bolezni, ki so predvsem posledica našega življenjskega sloga. To jasno kaže, da bo potrebnih še mnogo let raziskovanja, da bomo popolnoma razumeli delovanje človeškega telesa in znali na delovanje vplivati z vadbo, prehrano ali na kak drug način in preprečili nastanek teh zahrbtnih zdravstvenih težav. Pravzaprav dvomim, da bomo kdaj vedeli res vse, a z vsako raziskavo smo bližje temu cilju. A raziskovanje ni vse. Kaj pomaga znanstveniku, da vse ve, če pa ljudje okoli njega o njegovih pomembnih odkritjih ne vedo ničesar in jih ne znajo aplicirati v prakso. Ravno zato se mi zdi pomembno, da raziskovalec ohranja stik z realnostjo, torej na mojem področju ali z vrhunskim športom ali z drugo populacijo ljudi.

Upam si reči, da kot pisec daješ vtis načitanega in neprizanesljivega komentatorja vsebin in mnenj s področja kineziologije in športne znanosti. Meniš, da se razlikuješ od ostalih kineziologov in drugih strokovnjakov, ki v našem prostoru osveščajo ljudi o gibanju in prehrani?

Kako se in če se razlikujem od drugih, ne bi presojal. Dejstvo pa je, da sem pogosto brez dlake na jeziku ter da imam o določenih stvareh jasno izdelano mnenje. Je pa dejstvo, da se moji pogledi na določene stvari, ki jih baziram na podlagi trenutno dostopnih raziskav, precej razlikujejo od pogleda mnogih slovenskih strokovnjakov. Mnogokrat se zapletem v besedni spopad s kakšnim kolegom zaradi določenih trditev. Nekateri stvari vzamejo preveč osebno in mislijo, da mi morajo nasprotovati in braniti svoj prvotni pogled za vsako ceno. Mislijo, da je potrebno biti pri stvareh načelen in da samo oni vedo, kako stvari stojijo.

Moja želja nikakor ni, da se kregam in se na osebnem nivoju spopadam s posamezniki. Gre za to, da se je potrebno zavedati, da človek ne more biti strokovnjak na vseh področjih. Trenerji imajo ogromno zadolžitev in zato od njih ne moremo pričakovati, da bodo vedeli vse. Na drugi strani pa se jaz ukvarjam s specifičnimi aspekti treninga/prehrane in imam zato po vsej verjetnosti na svojem področju veliko več znanja kot oni.

Svoje mnenje delim, ker mislim, da jim bo dodatno znanje koristilo in ne, da kažem, kako pameten sem. Moj pogled je osnovan na podlagi rezultatov raziskav in če sogovorec ponudi dokaze za nasprotne trditve, bom prvi v vrsti, ki bom dokaze preučil in po možnosti spremenil svoje mnenje. Eden takšnih primerov je recimo moje nekdanje sovraštvo do fruktoze. Po skrbnem pregledu raziskav tekom magistrskega študija sem ugotovil, da v njej ni nobenega problema, če jo človek zaužije v nekih normalnih količinah znotraj izokalorične ali hipokalorične prehrane. Za športnike pa je vnos fruktoze v določenih primerih celo priporočljiv.

Vsi smo namreč zmotljivi in odprti moramo biti za nova spoznanja in biti pripravljeni spremeniti mnenje. Moja želja je, da trenerjem, športnikom in drugim pomagam pri njihovih odločitvah. A svoje mnenje bom podal in zagovarjal samo v primeru, ko tematiko res dobro poznam. Trenutno poznam predvsem svoje majhno področje, ko pa beseda nanese na druga, tudi pomembna področja, pa sem raje tiho in sprejemam znanje ter si poskušam zanimive stvari zapomniti.

Pogosto pišeš tudi o prehrani. Gre tu za tvojo strast ali je to področje obvezen repertorar za vsakega kineziologa?

Po izkušnjah sodeč zanimanje vzpodbudi nek dražljaj – ali je to učitelj, literatura ali pa lastni problemi. Sprva sem se zanimal predvsem za vadbo z bremeni, kjer sem z mehanizmi za mišično hipertrofijo še vedno precej na tekočem. Tako, da ni samo prehrana tista, ki me zanima. Pravzaprav se trenutno najbolj osredotočam v celični metabolizem, torej v procese v telesu, ki skrbijo za proizvodnjo energije in regeneracijo. Aplikacija tega se na koncu odrazi v prehranski manipulaciji ali različnih tipih vadbe. Bralce najbrž ne bi zanimalo, če bi pisal o mitohondrijih, dihalni verigi ter o stvareh kot so PGC-1α, AMPK ali mTOR ter razpredal o tem, kako se spreminjajo vrednosti diacilgicerolov in ceramidov v mišici.

Tako na koncu pišem o stvareh, ki so ljudem razumljive. Prehrana je zanimiva stvar, vsekakor pa le en del kineziologije. Pričakoval bi, da sleherni kineziolog pozna neke osnove zdrave prehrane, saj kaj več tisti, ki se na primer ukvarja z biomehaniko gibanja, najbrž ne potrebuje.

Kam bi ti umestil korist kineziologije in učinka dobrih kineziologov v današnji družbi?

Ljudje pravijo, da je zdravje na prvem mestu. Če bi bilo to res, potem bi bil kineziolog pomembnejši in bolj znan poklic kot zdravnik. Prepričan sem namreč, da lahko z ustrezno vadbo in prehrano preprečimo večino zdravstvenih tegob modernega časa in prepustimo zdravnikom, da se ukvarjajo s poškodbami in boleznimi, na katere se z življenjskim slogom skorajda ne da vplivati. Ker pa se vse vrti okoli posameznikov, ki že imajo težave, je veliko diplomantov FŠ brez službe ali pa delajo stvari, za katere študij sploh ne bi bil potreben. Ko se bodo ljudje začeli zavedati, da si je za zdrav življenjski slog pametno vzeti čas in vanj tudi kaj vložiti, bo kineziolog eden izmed pomembnejših poklicev.

Izraz kineziologija je v Sloveniji še zelo mlad in večini neznan pojem. Kakšen je položaj kineziologije v tujini in kakšen status imajo tam kineziologi v očeh strokovnjakov sorodnih ved po tvojem mnenju?

Po pravici povedano mi izraz kineziologija ni prav nič všeč, saj je večini nerazumljiv in neznan. Kako je kineziologija organizirana v drugih državah, ne vem. Nikoli se namreč nisem poglabljal v to. V Veliki Britaniji se izraz kineziologija zelo redko uporablja. Slovenski kineziologiji primerljiv študij se imenuje vadbene in športne znanosti, kar je veliko bolj razumljiv izraz kot kineziologija. V Sloveniji uporabljamo izraz kineziologija, če se ne motim, predvsem zato, ker se je na razpisih lažje prišlo do denarja, če so vlagatelji napisali kineziologija kakor pa športna znanost. Ali je to na dolgi rok prava odločitev – ne vem. Najbrž bo pokazal čas. So pa vadbeni fiziologi, biomehaniki in športni nutricionisti, ki bi jih bilo primerjati z našimi kineziologi z magisterijem, v tujini precej cenjeni in imajo vsekakor veliko večjo veljavo, kakor posamezniki z nekaj tedenskim usposabljanjem.

Kakšna je tvoja ocena prihodnosti poklica kineziologa v Sloveniji? Mladi pogosto ne vedo kaj pomeni njihov naziv. Moramo kineziologijo definirati mi sami z dobrim delom na trgu?

Verjamem, da je prihodnost kineziologa svetla, sploh, če bomo skupaj pokazali, da je kineziolog celo pomembnejši ali vsaj enako pomemben kakor zdravnik. Najbrž bomo to dosegli predvsem s kvalitetnim in strokovnim delom. Čeprav je po mojem mnenju izraz kineziolog malce neposrečen in bi moral biti bolj razumljiv, mislim, da lahko postane nekaj vsakdanjega. Tudi beseda pica je bila Slovencem nekoč tuja (smeh).

Kineziologija je tako široko področje, da vsak diplomant lahko najde neko svojo vejo, v katero se specializira. In specializacija je po mojem prepričanju pomembna, saj le tako lahko zagotavljaš kvalitetno in strokovno delo. V nasprotnem primeru se preveč prepuščaš občutku in ugibanju ter premalo dejanski strokovni doktrini.

Ob morju gradiva ugotavljaš, da posamezni strokovnjak ne more konzumirati vsega razpoložljivega znanja in informacij. Kakšno vrednost daješ ti na povezovanje in sodelovanje različnih strok? Recimo navezava fizioterapevtov, kineziologov, zdravnikov specialistov itd.

Gre za izjemno pomembno stvar. Sem pristaš sistema, v katerem se strokovnjaki med seboj dopolnjujejo in ne tekmujejo. Že znotraj področja kineziologije je sodelovanje ključno. Nekdo ve več o prehrani, drugi o biomehaniki. Le ob sodelovanju enega in drugega, lahko konkretno izboljšamo oba aspekta. V določenih primerih pa delovanje enega vpliva na drugega.

Zavedati se moramo svojih šibkih točk v znanju in po potrebi povprašati za nasvet strokovnjaka iz področja, iz katerega vprašanje imamo. Trenutno preveč tekmujemo med seboj in premalo sodelujemo. Zdravniki mislijo, da vedo vse o prehrani ter vadbi, čeprav so imeli na to temo le predmet ali dva. Podobno velja za fizioterapevte. Vsaka stroka bi se morala zavedati svojih zmožnosti in na podlagi tega bi morale vse tri stroke živeti v sožitju 🙂.

Ljudje si pomagajo s strokovnjaki, vendar se skušajo informirati tudi sami s pomočjo spleta in knjig. Glede na to, da se vsakodnevno utapljaš v literaturi, kakšen nasvet bi ponudil laikom pri zbiranju informacij? Kako preceniti verodostojnost informacij?

To je izjemno težko vprašanje. Ko sam naletim na neko novo zanimivo informacijo, se najprej prepričam, da ima neko smiselno osnovo in da je podkrepljena z dokazi. To pomeni, da ugotovim, če je avtor trditve ponudil znanstvene dokaze za svojo trditev v obliki citata raziskave. Če tega ni storil, sam pregledam, če obstaja kakšna raziskava na to temo in če potrjuje njegove trditve.

Osebno se izogibam branju blogov in člankov iz svojega področja, saj so v večini primerov polni neresnic in zavajanj. Na žalost. Splošni javnosti tega seveda ne morem svetovati. Smiselno je pogledati, kdo je avtor prispevka in kakšno izobrazbo ima. Je diplomant in piše o področju, ki ga je študiral? Če ima avtor opravljen le nekajdnevni tečaj s »fancy« nazivom, bi bil do prebranega zelo zelo skeptičen.

Naslednji filter je, da ugotovimo, kakšno korist imajo trditve za avtorja. Na primer, če govori o učinkovitosti nekega prehranskega dodatka in ga hkrati želi prodati, potem obstaja velika verjetnost, da so trditve vsaj prenapihnjene, če ne celo neresnične. Najbolj smešno se mi zdi, ko ugotovim, da je avtor diplomant ekonomije in je opravil usposabljanje za prehranskega svetovalca na neki xyz ustanovi in trdi, da lahko transformira telo v enem samem mesecu. Ali pa ko se pretvarjam, da sem kupec in grem v trgovino s športnimi dodatki in jim postavljam vprašanja in prodajalci nimajo pojma, o čem govorim, a mi vseeno odgovarjajo in mi zagotavljajo, da dodatek res deluje. Aja, pa še to – če se slišijo trditve izjemne in obljubljeni rezultati boljši od konkurence, potem je skorajda že jasno, da gre za veliko zavajanje.

Verjetno bo intervju prebralo nekaj kineziologov ali študentov kineziologije. Imaš sam morda kak kratek nasvet za mlade kineziologe, ki v slovenskem prostoru še iščejo svoj prostor pod soncem?

Bom kar v točkah:

1. Zavedaj se svojih močnih in šibkih področij.
2. Ne pametuj o stvareh, za katere nisi prepričan, da so resnične.
3. Ne sme te biti strah reči: »Ne vem.« Nevednost priznaj, a stranki povej, da se boš pozanimal pri strokovnjakih in naslednjič podal odgovor na vprašanje.
4. Ves čas se izobražuj in beri.
5. Beri in se izobražuj :).

O avtorju: Tim je diplomiral iz kineziologije na Fakulteti za šport, s študijem pa nadaljeval v tujini in sicer na eni najboljših univerz s področja vadbenih znanosti – na Univerzi v Birminghamu, VB, kjer je pred kratkim magistriral, trenutno pa na isti univerzi začenja še z doktorskim študijem. Zanimajo ga predvsem fiziološki procesi, metabolizem in športna prehrana. Je avtor večih znanstvenih prispevkov. Je vodja spletne strani www.kineziolog.si.