Objavljeno: , Kategorija: Življenjski slog

Investiraj že danes v lastno zdravje. Čez 10 let bo investicija dražja!

Piše: Črt Korošec

Kljub temu, da vam lahko telesna rekreacija ali trening pomenita veliko (zavedate se pozitivnih učinkov, poleg tega še uživate zraven), sta praktično ZADNJI obvezen ‘opravek’ na urniku.

Rekreacija je velikokrat prva na odstrelu

Če po domače povedano ‘zagusti’, takoj odstrelimo tisto uro, ki je bila namenjena rekreaciji.

Tudi sam imam dnevno že kar nekaj obveznosti v dnevu, a se istočasno zavedam, da bi se mi marsikateri starš le nasmejal. 😉

Ampak, definitivno ni več tistih ur v dnevu, ko se lahko brez slabe vesti posvetim dvem filmom zapored, kot je to bilo v času srednje šole. No, tudi enega težko spravim pod streho v enem tednu.

Torej, čas je tudi pri meni že postal vreden zlata.

In ker je čas = zlato, je tudi pri meni, takrat ko zagusti, podzavestno in takoj lahko na odstrelu čas, ki sem ga planiral za miganje.

Tako je. Čeprav se že iz strokovne perspektive toliko bolj zavedam dobrega, ki mi ga gibanje dandanes lahko prinese, se prva spontana rešitev v moji glavi glasi:

“Ah, spustim trening danes in profitiram praktično uro in pol. Ravno prav časa, da dokončam tole, kar mi še ni uspelo.”

Kako potem nekaterim (tudi meni čedalje večkrat) kljub natrpanemu urniku uspe spoštovati lastno zastavljen urnik in ob vsaki mali gužvici ne črtajo rekreacije takoj z dnevnega seznama?

dolg_delovnik

dolg delovnik

O disciplini sem že nekaj pametoval, tokrat pa predstavim vestno uporabo DOLGOROČNE PERSPEKTIVE ob takih trenutkih.

Razmislite, kako vam bo zdravje služilo čez 20 let

Pogosto reševanje vsakodnevne časovne stiske opisane v prvih osmih odstavkih tega zapisa je rezultat pogleda na svoje življenje skozi prizmo KRATKOTRAJNE PERSPEKTIVE.

Primer: “Danes izpustim svoj trening, pridobim skoraj 2 uri, v teh dveh urah lahko spravim skupaj več kot polovico zastavljenega dela. Tako bom lahko poročilo oddal že jutri namesto pojutrišnjem.”

Na mikro ravni enega tedna sem tako povečal svojo produktivnost. Šefi bodo zadovoljni na naslednjem sestanku, juhej!

Povsem resnično in smiselno v okviru kratkotrajne perspektive.

Kaj pa v okviru DOLGOROČNE perspektive?

Leon_Štukelj_vitalen_v_starosti

Leon Štukelj vitalen v starosti

Podaljšajte tak način obnašanja za recimo 10 ali celo 20 let in na hitro ocenite, koliko prostega časa in gibanja ste na tak način vrgli skozi okno?

Manj gibanja, manj sprostitve, manj družbe – več stresa, bolj nefunkcionalno telo, manj telesne kondicije, več bolezni. Sčasoma seveda.

Če boste čez 10 let še vedno pri istem delodajalcu, bo vaš šef takrat bistveno bolj zmajeval z glavo zaradi 16 dni več bolniške letno v povprečju, kot je koristiš trenutno (pa pustimo na strani, kdo je zdaj krivec – on, ker preveč nalaga ali vi, ker ste že kar preveč odgovorni in ne znate reči ne).

Pa pozabimo na delodajalca in razmišljajmo še bolj dolgoročno in bližje srcu.

Kaj bo z vašim počutjem čez 10 let? Kako bo čez 10 let vaša družina čutila posledice vaših bolezni ali kroničnih poškodb?

To so že resna vprašanja, kjer ne bi smelo biti prostora za hece.

Poskusite razmišljati DOLGOROČNO.

Dolgoročno razmišljanje o lastnem zdravju

Bolje, da vaš šef na naslednjem sestanku zmajuje z glavo zaradi napol dokončanega poročila, kot čez 10 let toliko bolj zaradi obilo bolniške odsotnosti.

Če smo že pri zmajevanju šefov z glavo … Žal je danes ponekod strah pred izgubo službe še kako prisoten, ko zdravje peša in menedžerji ter šefi prepogosto ‘opozarjajo’ na stalne bolniške odsotnosti …

Bolje, da DANES žrtvujete uro in pol dela in produktivnosti, da boste čez 10, 15 in 20 let boljši in sposobnejši oče, mama, partner, partnerka.

Seveda je kratkotrajna perspektiva pomembna. Logično je, da ne želite biti naslednji mesec ob službo. Ampak vseeno ne pozabite na DOLGOROČNO PERSPEKTIVO!

Ob kratkoročnem razmišljanju vedno istočasno pridružite še dolgoročnost in v danem trenutku pretehtajte ali lahko trenutno bolj upoštevate kratkoročno ali dolgoročno perspektivo.

Namig? Če se le da, čimvečkrat upoštevajte DOLGOROČNO perspektivo. Kratkoročno pa ravno toliko, da zvozite sproti brez hujših posledic.

Je rekreacija manjša investicija, kot si mislimo?

Z ozirom na napisano, neomajno trdim, da je investicija (časovna in finančna) v zdravje in vitalnost MANJŠA v obliki preventive kot kurative.

Kurativa je pač vedno dražja.

denar

denar

Že res, da je sproten vložek velik. 5 – 10 ur tedensko + še dodaten finančen strošek, kakorkoli se že rekreiramo. Če ne drugega, že za superge je potrebno nekaj odšteti.

A predstavljajte si, koliko časa, energije in denarja potrošite, ko si zaradi bolečin v hrbtu že vezalke težko zavežete.

Če pogledamo primer kroničnih bolečin v hrbtu skozi prizmo denarja …

– protibolečinske terapije (teblete, maserji, fizioterapija …)
– bolniška odsotnost (nižja plača)
– bognedaj invalidska upokojitev ali zaposlitev za krajši delovni čas (še nižja plača)
– ortopedski in ostali pripomočki za lajšanje bolečinskih simptomov
– čas, ki ga porabite za čakalne vrste in preglede (to se bolj tiče privatnikov, kjer je zaslužek statistično bolj povezan s količino časa, ki ga namenjate delu)
– itd.

… in prizmo časa

– sem že omenil čakalne vrste in zdravniške preglede?
– nepokretnost zaradi občasnih hudih bolečin v hrbtu
– manj telesne pripravljenosti tudi zmanjšuje čas, ki ga lahko posvetite svojim otrokom in vnukom
– več časa v bolečinah
– itd.

Ko pridelamo neko kronično bolezen ali telesno omejitev, verjemite, da potem izgubite bistveno več časa in denarja kot v primeru, da si tedensko utrgate tistih 4 – 10 ur in evre, ki jih vnovčite v bencin za izlet, smučarske karte, opremo, članarine ter ostalo.

Predvsem pa je poleg vsega običajno trenutni oziroma preventivni strošek bistveno prijetnejši kot tisti, ki ga spremlja bolečina in slaba volja.

Prednost mojega poklica je ta, da že v rani mladosti preživim veliko svojega časa v družbi starejših ljudi od sebe. Zato poslušam. Ne le, da poskušam razumeti … to kar nam pravijo dedki in babice, razumemo vsi. To ni dovolj. Skušam se poistovetiti z njihovimi bolečinami in obžalovanji. Skušam si predstavljati, kako je biti star 60+ let in je sklanjanje že težak projekt.

Saj vsi pravijo isto, ni potrebe ponavljati besed naših seniorjev, ljudi, ki so nas spravili na ta svet. Potrudite se in se empatično postavite v njihovo kožo, ko vam 70 letna gospa prišepne v uho: “Ko bi le oddelala kako uro manj, imela malo manj pospravljeno po hiši, da bi več časa ostalo za prijetnejše stvari.”

Poslušam in vidim, da se me še vedno ni prijelo (malo že, a ne povsem, zato ta zapis namenjam tudi sebi). Z namenom pozorno poslušam ene in iste nasvete še naprej in se trudim postaviti v njihovo kožo. Vse to zato, da pričnem njihove nasvete upoštevati PREDEN me zagrabi hrbet ali PREDEN obležim doma zaradi kronične utrujenosti … 

Zakaj pišem to?

Ker opazujem svoje vadeče in opažam venomer iste vzorce že sedaj. Preobremenjenost. Posledično preveč bolezni, preveč utrujenosti, preveč neopredeljenih bolečin, premalo prostega časa, premalo gibanja.

S tem da opazujem svoje VADEČE. Tiste, ki se kljub eni ali več službam, majhnim in velikim otrokom trudijo storiti nekaj za svojo trenutno in dolgoročno vitalnost.

Kje so potem tisti, ki si za rekreacijo ne vzamejo praktično nič časa …