Objavljeno: , Kategorija: Tek

Ultramaratonci se ne ogrevajo

Piše: Uroš Kožar

Štart

17.4.2015 ob 22:55 smo tekači z avtobusi prispeli v Lovran na štart 110 km dolge avanture (kako sem se tu znašel pa v drugem zapisu). Vsi smo iz avtobusa malce nervozni poskakali in mrzlično iskali prostor za oddajo vrečke z ogrevalnimi oblačili. Ko smo izvedeli, da je štart prestavljen za 10 min, se je vse skupaj malce umirilo. Veliko nas je iskalo vsaj delno skrit kotiček za še zadnjo malo potrebo, ampak v kamnitih ulicah to ni tako lahko. Ko se je eden opogumil, smo se vsi družno postavili v vrsto ob steno in se molče olajšali. Na štartu se hitro najdem z Luko, krivcu, da se nahajava tukaj, na štartu 18 urne poti do Umaga. Še 2 slikci s telefonom za arhiv, z Luko udariva s pestmi in že se sliši štartni pok ob spremljavi AC/DC – Thunderstruck. Energija je bila neverjetna pa le nekaj manj kot 200 tekmovalcev!

Tek, Nutella in temna noč

Stekli smo par sto metrov, kmalu pa se asfalt postavi pokonci in klanec spremeni v stopnice, začel se je vzpon na Učko (=Vojak). 8 km in cca 1400 višinskih metrov. Hitro mi postane vroče, zato se ustaviva, slečem tanek anorak, zaviham rokave do komolcev in pajkice do kolen. Super se počutim, nekaj časa z Luko lepo prehitevava na mestih, ki so dovolj široka in kmalu dohitiva skupinico cca 8 tekačev in se jim pridruživa. Tik pod vrhom se nam iz Labina pridružijo tekači na 100 milj (v resnici jih je 107 wink emoticon). Tempo nama ugaja in hitro, v 1h50min sva že na vrhu, na najvišji točki celotne trase, na Vojaku (1396nmv). Na control pointu (CP) se skupinica raztrga, ampak se vsi skupaj ponovno najdemo na spustu. Kilometri hitro tečejo in že smo na prvi okrepčevalnici – Poklon. Ura je pol 2 ponoči in že nekaj kilometrov sem čutil lakoto. Mize so bile lepo obložene, z Luko pa se zaženeva vsak po svoje. Zaželel sem si kruh z nutello. Poplaknem z izotoničnim napitkom, čez nabašem še dve polovici banane. Dvignem glavo, poiščem Lukata. »A si, greva?«. S polnimi usti odgovori: »Sm, greva!« Skupine ni več, od takrat naprej (12. kilometer) tečeva relativno sama, s temno nočjo in gosto meglo.

Pred nama je razgiban teren in štirje glavni vrhovi. Vzpone po planu še naprej hodiva, po ravnem in navzdol tečeva. Okoli 20. km začutim nastajajoči krč v zadnji stegenski mišici desne noge. Ustaviva za pol minutke, malce raztegnem in si obljubim, da naprej več pijem. In res, vlečem izotonik vsakih 15 min. S krči ni bilo več težav! Drugače je počutje odlično, beseda teče o najrazličnejših stvareh (o čem, naj ostane med nama ), pot je dolga in treba se je zabavati. Noč postaja vedno bolj temna in megla vedno bolj gosta. Orientacija je bila tukaj slaba, zato točnega zaporedja dogodkov ne vem. Vzpneva se na Veli Planik in spustiva do druge okrepčevalnice – Brgudac (25. km). Z Luko spet vsak v svoj del mize. Vzamem kruh z nutello, pojem nekaj slanih krekerjev, poplaknem s kokakolo in dotočim meh z navadno vodo. Odhitiva naprej, še vedno v noč.

Sledita vzpona na Orljak in Gomilo. Lukatu crkne čelna svetilka, zamenja baterije, vendar tudi te ne zdržijo dolgo. Zanašava se predvsem na mojo, ki jo dam na »max«. Proti koncu spusta iz Orljaka in ob vzponu na Trstenik se začne daniti. Res sem bil vesel dnevne svetlobe, pa tudi čelka mi je pošteno šla na živce in pritiskala na čelo. Ko pomislim nazaj, se niti ne spomnem, kdaj sem jo pospravil v nahrbtnik. Na postajo v Trstenik prispeva že v dnevni svetlobi in pričaka naju domača goveja župca iz vrečke. Spijem 2 kozarca juhe in z blatno roko v usta nabašem pest krekerjev. Dotočim vodo v meh in notri stresem vrečko izotoničnega napitka. Na postaji naju obvestijo, da je do Buzeta le še vzpon na Žbevnico in 10 kilometrski spust. Malce še shodiva in odtečeva naprej. Še vedno oblačno, ampak dežja še nisva okusila. Za nama je maraton in približno 8 ur teka.

Na Žbevnico kar nekaj čase tečeva, pot je lepa, skal ni, zato kar najhitreje hitiva proti Buzetu. Po ravnem ni problem, po klancu navzdol se že čutijo utrujene noge. Proti koncu spusta naju dohiti Cagi (Lukatov kolega, teče na 100 milj) in se nama pridruži do Buzeta. V Buzet prispeva v 10ih urah, kjer naju pričakata Lukatova starša. Res sem ju bil vesel, predvidevam, da Luka tudi. V Buzetu dobiva vrečo z opremo, ki sva jo oddala na štartu. Najprej se preoblečem, v ¾ pajkice, kratko spodnjo majico in tanko majico z dolgimi rokavi čez. Preobujem se v suhe copate, čeprav z dosedanjimi nisem imel težav. V nahrbtik napolnim nove zaloge čokoladic in sendvič. Pojem krožnik testenin z neko zelenjavno omako, napolnim meh z vodo, stresem vrečko izotoničnega napitka in že pičiva dalje, z mislimi, da je najhujše že za nama. Postanek: točno 20 min.

Nisva dolgo tekla, ko naju malce pred Pitrapeloso (67 km) preseneti potok, ki ga morava prečkati. 5 m širok, vode pa do ¾ goleni. Najprej malce gledava in razmišljava… v suhih copatih res nisva hotela čofotati po vodi, zato se sezujeva in prečkava. Voda je bila ledeno mrzla in zelo sem se bal žuljev zaradi mokrih nog, zato slečem majico zdolgimi rokavi si obrišem noge in oblečem tanek anorak, ki sem ga takoj na začetku slekel. Par korakov zaradi ledene vode še čutim mravljince v stopalih. Tisti trenutek naju dobi tudi hitra ploha in naju dodobra namoči. Sledil je dolg vzpon na Oprtalj. Najtežji vzpon za oba, sva se strinjala. Predvsem zato, ker ga nisva pričakovala. Na reliefni karti je zgledal precej nedolžen, v resnici pa zelo zahteven. Za nameček naju je ves čas lepo pralo. V hrib ni bilo problema, ko pa sva prišla na sleme se odprlo in za dodatek še začelo pihati. Skrila sva se v avtobusno postajo in začela nase vleči vse kar sva imela. Ne vem zakaj, ampak debelejšo jakno sem v Buzetu dal v vrečo za na cilj (!), zato sem ostal v premočenih oblačilih. Čez glavo potegnil rutko in še trak, čez kapo s šiltom in kapuco. Premražen sem bil! Glava je takrat že utrujena in med misli se mi je prikradla tudi ta, da mogoče ne bom mogel dokončati. Lukatu sem povedal, da me zebe in predlagal, da greva hitreje, da se malo ogrejem. In sva šla…deževalo je, pihalo je tako, da dež sploh ni padel na tla, ampak udarjal v naju direkt iz strani. Taktika se je izkazala za dobro! K sreči je bil teren razgiban, lep in primeren za tek. Tudi noge so se odlično počutile, zato sva od tu naprej »letela« in hitro prišla do okrepčevalnice na Oprtalju (76. km). Tu sva za trenutek postala, popila juhico, vzela nekaj slanega za pod zob in se ves čas grela ob pečki. Super sva se počutila in se celo začela boriti za mesta.

Stala sva max 5 min in se hitro odpravila naprej. Še naprej je deževalo in pihalo, baje je bilo okoli 5°C. Za začetek sva se morala po plezalno spustiti po parih terasah, kjer je Lukatu spodrsnilo in je zajahal drevo. Vsak razlog za smeh je tukaj dobrodošel . Teren je bil tukaj dober in hitro sva se spuščala proti Grožnjanu, kjer sta naju čakala Lukatova starša. Tu sva naredila najhitrejši kilometer s tempom 5:00 min/km. Tik pred okrepčevalnico je del trase potekal tudi po stari Parencani, čez most in skozi tunel ter ponovno nekam v gozd. Še vedno sva se odlično počutila, zato sva zadnji klanec proti Grožnjanu pretekla. Tam sta naju Lukatova starša bodrila z besedami: »Bravo, super vama gre! Tu v klanec že vsi hodijo, vidva pa še kr tečeta!« Na postaji se javiva, vzamem pest krekerjev, zalijem s kokakolo ter že oddrviva naprej. Pred nama je le še mali maraton in ena postaja v Bujah.

Od Grožnjana do Buj je bilo le 8 km in hitro jih zborbava, se pa že začne huda utrujenost. Luka mi reče, da mora malo posedeti na postaji in res, to storiva. Luka sedi in malce počiva, jaz pa hodim od njega do mize s krekerji ter se bašem, čez zlivam kokakolo. Noge ratujejo trde in težko je bilo začeti s tekom.

Bolečina in tišina je pospremila pogled na cilj

Od Buj do Umaga – cilja je le 14 km, in cilj sva iz vrha že videla, vendar se je zdel prekleto daleč. Da ni bila stvar preveč enostavna pa seveda nismo šli po cesti, ampak čez polja, kjer se je na copate lepila istrska rdeča prst, da je bil vsak korak težak 1 tono. Kolena, stopala, gležnji so bili zacementirani in nesposobni kakršnega koli blaženja. Vsak korak sem doživljal kot bi me nekdo z nožem zbadal v kolk. Glava je govorila »še čiiiiisto malo«, noge pa so imele dovolj. Prehitela sva še 3 ali 4 tekače, ki so bili še bolj utrujeni od naju. Nekateri so naju videli in počakali, da bi se malo pošlepali do cilja, spet drugi naju niso niti videli in se v svojem svetu zibali naprej. Kljub bolečinam in utrujenosti sva vseh 14 km pretekla. Če sva prej 96 km bolj ali manj dosti govorila, zadnji del nisva rekla niti besedice, ali le na trenutke jezno godrnjala. No, vsaj deževati je nehalo.

Končno pririjeva do asfalta, malce ob asfalt pobrusiva copate, da se znebiva balasta in dvigneva glavo. Čaka naju le še 500 m. Le 500 m sva bila na asfaltu, pa naju 2x skoraj zbije avto, dobro da smo tekli po offroadu. Skozi rondo, po klancu navzdol do morja in 50 m pred ciljem ga zagledava! Cilj! Zberem toliko moči, da dvignem roki in se nasmehnem. Luka se ni niti trudil dvigniti rok. 17:49:09, broj 440, se z rokami oprem na kolena, neka gospodična pa mi okoli vratu natakne medaljo, na kateri piše: Finisher 110 km. Z Lukatom se objameva, ena slikca za arhiv in z izjemnimi občutki počasi shodiva do šotora, kjer nas čakajo suha oblačila. Usedem se na stol in najprej pojem sendvič, ki sem ga nosil vse od Buzeta.

Veselje ob prihodu v cilj.

Na cilju je bilo malo ljudi, le 4 pa sem poznal, vendar sem bil izjemno srečen in hvaležen, da so bili tam. Med hojo proti šotoru sem se ozrl za trenutek proti cilju in spoznal, kakšen dosežek je to, zame! Ponosen sem bil, zaprl oči za sekundo in si predstavljal vse, ki takrat niso bili tam, vendar so držali pesti in me vzpodbujali od doma. Res je neverjetno, kako hitro človek pozabi težke stvari in kako dolgo se spominja dobrih občutkov. Kaj takega bom definitivno še ponovil!

Statistika

*28. Mesto v kategoriji (do 39 let) in 38 absolutno v moški
*110 km, 4707 višinskih metrov, dež, veter, mraz
*Copati: Salomon x-scream GTX (do Buzeta), Salomon x-scream (Buzet-cilj)
*Oblačila: Salomon
*Ura: Suunto ambit 2s

Nisem vedel v kaj se podajam, zato niti nisem vedel kaj naj pričakujem. Izbira opreme se je izkazala za tapravo in najboljšo. Kljub temu, da sem tekel večino časa v premočenih copatih, sem na koncu končal brez enega samega žulja in z vsemi nohti na nogah. Prav tako ni bilo nobenih odrgnin. Žulji so bili prva skrb, druga pa to, da mi baterija na uri ne zdrži do konca. Bojazen je bila odveč, na koncu je ura kazala še 55%.
HVALA!