Piše: Jure Gubanc
Tokrat predstavljamo eno naših najuspešnejših udeleženk mentorskega tečaja za vaditelja terapevtske vadbe. Udeleženko, ki je popolnoma spremenila svojo kariero in se po zaposlitvi na Kemijskem inštitutu odločila za delo v naši ekipi.
Tanja se je leta 2019 prijavila na tečaj za vaditelja terapevtske vadbe, ki ga sedaj izvajamo vsako leto. Še danes se spomnim njenega pogleda, ko me je po koncu prvega seminarja vprašala kakšne možnosti ima na tem tečaju, saj nima nobenega predznanja iz fizioterapije ali kineziologije. Tanja je namreč magistrica farmacije in sedaj tudi doktorirana kemičarka, včasih tudi komičarka 🙂
Ko sem videl njeno dilemo in prestrašen pogled, sem se nasmejal. Redno delam s študenti, in včasih je prav tragikomično v kako velikem mehurčku zmote jih drži naš izobraževalni sistem.
Takrat sem jo namreč s svojim odgovorom popolnoma presenetil in ji dal vetra v jadra samozavesti. Moj odgovor se je glasil: “To, da nisi študirala na DIF-u ali fizioterapiji je lahko celo prednost, saj nisi okužena z njihovimi dezinformacijami. Študij na resnem znanstvenem področju kot je kemija ti lahko bolje razvije kritičen um, prav tako pa imaš pomembno prednost pred drugimi – razumeš kaj je to trening moči na svojem telesu in spremljaš dogajanje na našem področju v praksi, zato bi rekel, da imaš možnosti za uspeh še večje!”
Čas je prinesel svoje in pokazalo se je, da ima Tanja v resnici več predznanja o človeškem telesu in gibanju kot večina ostalih udeležencev. Že sama je kar nekaj let namenila treningu moči, prebiranju literature na to temo, ter spremljanju strokovnjakov na gibalnem področju.
Ko se je pokazalo, da je poleg vsega še zelo dobra pri delu in komunikaciji z ljudmi, je bila seveda takoj naša. Vedel, sem da je ne smemo izgubiti. Že takrat je čutila, da sicer solidna služba na Kemijskem inštitutu, žal ni njeno poslanstvo. Srce jo je vleklo v svet KinVitala, v svet reševanja gibalnih problemov, opolnomočenja ljudi in v svet dobrih vibracij.
Tanja je lep dokaz, da za uspešno delo na našem področju ne potrebuješ točno določenega papirja. Potreben je kritičen, intelektualen in širok um, ki se je sposoben hitro učiti in dojemati našo logiko dela in občutka za ljudi, ter vadbo. Zato ni nikoli prepozno, da spremenite svoj poklic in delo!
Naj omenim, da ima Tanja poleg vsega tudi družino z dvema otrokoma. Oh jeah 🙂
Kako jo je izkušnja v našem mentorskem tečaju spremenila pa si preberite v intervjuju spodaj.
Tanja, kje si slišala za KinVital in naš tečaj za vaditelja terapevtske vadbe?
Za Kinvital sem prvič slišala od (bivšega) sodelavca, ki že nekaj let obiskuje vadbe v KinVitalu. Za tečaj pa sem izvedela jeseni 2019, ko sem se vpisala na tečaj za vaditelja športne rekreacije pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Na tem tečaju je bila kolegica Anja iz Gornje Radgone, ki je deloma že delala na tem področju in je razmišljala o udeležbi tečaja, saj je želela dodatno in predvsem praktično znanje. Spomnim se močnega občutka, da je to prava stvar zame. Mislim da sem poslala prijavni email še isti dan, ker me je skrbelo, da bi zmanjkalo mest. 🙂
Česa se najbolj spominjaš iz tečaja?
Dogodka, ki si ga opisal že v uvodu – moje skrbi, da sem zaradi pomanjkanja formalne izobrazbe v zaostanku in potem tvojega odziva na to. Tvoje besede so mi dale zagon in so bile izrečene ob pravem času 🙂 Sicer pa so mi v spominu ostali zanimivi seminarji, ki so bili odlična mešanica teorije in prakse. Vedno se je poudarilo, kaj je v praksi najbolj pogosto in konkretni napotki, ter nasveti glede na vaše izkušnje. Všeč mi je bilo, da se je govorilo tudi o sami psihologiji človeka s poškodbo/bolečinami in kaj (na žalost) pogosto slišijo od izbranih zdravnikov.
Naštej mi vsaj 3 ideje ali modre nasvete, katere si se naučila tekom dela pri nas in bi jih rada delila z ostalimi, ki se morda prepoznajo v tvoji zgodbi?
1) Pri delu z ljudmi sta zelo pomembna odnos in komunikacija. Ljudje imamo radi, da so drugi z nami prijazni, ter da je komunikacija jasna in spodbudna.
2) Pri doseganju ciljev (naj bo to delo, študij, rehabilitacija, hujšanje) sta nujna spremljevalca vztrajnost in konsistenca. Praktično noben uspeh ne pride čez noč. Ločnica med zmagovalci in poraženci pa je ravno v nivoju teh dveh dejavnikov, seveda pa so tu še drugi dejavniki. Zelo opazna je tudi razlika med vadečimi, ki redno prihajajo na vadbe in vaje izvajajo tudi doma in tistimi, ki hodijo samo 1x tedensko, pa še to ne redno.
3) Nujna je lastna praksa treninga za moč in tudi vseh ostalih “rehab” vaj, ki jih dajemo vadečim. Ne predstavljam si, da bi na tem področju lahko delala brez tega.
Obdobje, ko človek želi spremeniti poklic, hodi v službo, ima družino, hkrati pa piše še doktorat, vsekakor ni enostavno. Kaj te je gnalo naprej v ta korak in s kakšnimi preprekami si se srečevala?
Gnala me je precej močna odločenost, da se želim preizkusiti v tem poklicu. Seveda to ni bila odločitev čez noč. Premišljevanje o tem se je začelo že na porodniški, spomladi leta 2019. Nekaj časa je trajalo, da sem priznala najprej sama sebi da si tega v resnici želim, nato še možu, bližnjim prijateljem… Po pol leta “premišljevanja” sem se vpisala na tečaj pri OKS in nato naprej, vzporedno pa sem delala tudi različne online tečaje. Močen dejavnik pri vsem tem je bila lastna izkušnja – imela sem kar precej globoko diastazo rektusov, ki je po pol leta rednega izvajanja vaj s fizioterapije nisem uspela odpraviti. Začela sem iskati odgovore in se poglobila v anatomijo in gibanje in ugotovila, da me vse skupaj precej zanima in da zelo uživam v učenju.
Glede prepreke pa… seveda čas in energija, sploh ob majhnih otrokih. Vsekakor je bila potrebna neka žrtev in brez podpore bi bilo težko. Po službi sem cca. 2x tedensko hodila na popoldanske vadbe, saj je nujno da vso to teorijo preizkusiš tudi v praksi.
Danes delaš v naši ekipi predvsem z ljudmi, ki imajo gibalne težave, bolečine ali poškodbe. V čem bi rekla, da se takšno delo razlikuje od ostalih poklicev, kaj te pri tem delu najbolj privlači in kaj je morda problem ali izziv?
Mogoče je pri tem poklicu v primerjavi z ostalimi zelo pomemben čut do sočloveka, da mu v najkrajšem možnem času pomagaš in rešiš gibalno težavo, oziroma jo vsaj identificiraš in sestaviš učinkovit akcijski načrt, da čimprej pride do izboljšanja – nekatere poškodbe pač terjajo svoj čas, da se tkiva zacelijo, adaptirajo… Zelo zaželen je tudi širok pogled, da gledaš in razmišljaš “outside of the box”. Pomembna je tudi pozornost na detajle. Vse našteto me privlači pri tem poklicu, poleg te osnovne ljubezni do učenja o anatomiji in gibanju. Verjamem, da ni samo enega pravega pristopa k reševanju gibalnih izzivov in včasih je kar težava med mnogimi pristopi ugotoviti, kateri je tisti pravi. Spremljam precej različnih “trenerjev” in vsak uporablja neko svojo tehniko in metodiko, jaz pa potem naredim nek svoj “miks”. Kot da bi zbirala orodja in nato ob pravem trenutku uporabila tisto pravo orodje. Pravi izziv pa je vedeti katero orodje bo funkcioniralo za določeno osebo oz. problematiko. 🙂
Kaj vse si želiš doseči na področju rehabilitacij in treninga?
Uff, seznam je dolg. Na kratko – biti konsistentna v svojih treningih. Želim se še veliko naučiti – materiala mislim da zlepa ne bo zmanjkalo, nujno pa je vse to spraviti v prakso. Samo kopičenje teorije ni prava pot. Rada bi tudi ugotovila, če me katero področje še posebej privlači in tam poglobiti znanje.
Za konec nam še zaupaj na kaj naj se pripravijo vsi bodoči mentoriranci pri nas, če želijo biti dobri v tem poklicu?
Kolikor časa in energije boste investirali, toliko boste dobili ven. Če boste hodili na vadbe, aktivno sodelovali, spraševali – potem boste od tečaja odnesli veliko več kot če boste “samo” hodili na seminarje. Na začetku seveda rabiš nekaj teorije, nato pa čimprej v akcijo!
