Objavljeno: , Kategorija: Življenjski slog

Gibanje naj bo sinonim za zdravje in ne vzrok za zdravljenje.

Piše: Črt Korošec

Tako kot šport je tudi športna rekreacija dandanes prežeta s poškodbami. Medtem ko poškodbe v vrhunskem športu že sprejemamo kot potrebno ceno za karierni uspeh, se pri rekreaciji tovrstne vloge poškodb še nekako otepamo. Ali pač?

Ravno tu vidimo kineziologi že nekaj časa znak za alarm. Manjše in težje poškodbe so v telesni rekreaciji postale že tako pogoste, da se zdi, kot da ne le športniki, temveč tudi rekreativci jemljejo poškodbe za nujno zlo telesne rekreacije.

Temu ne bi smelo biti tako!

Rekreativno gibanje kar naenkrat izgublja močno vlogo sinonima za zdravje in hkrati postaja čedalje večji vzrok za obiskovanje specialistov medicinske stroke.

Tekaško koleno, skakalno koleno, plantarni fascitis, iliotibialni sindrom so medicinski izrazi za določena kronična obolenja, ki postajajo stalnica v medsebojnih pogovorih rekreativcev.

V čem tiči problem? Pravzaprav je vzrokov za kakršenkoli pojav vedno več, a tokrat izpostavimo enega:

Nespoštovanje načela postopnosti

Pojav profesionalnih rekreativcev (Rekreativci, trenirajo za dosežek.) je pripeljal tako daleč, da tudi tisti rekreativci, ki ne tekmujejo, podležejo vplivu kulture tekmovanj in številk. Mladi in stari si vse bolj predstavljajo rekreacijo v obliki natančno odmerjenih rekreativnih udejstvovanj. Natančno odmerjena trasa teka, spremljanje hitrosti teka ali preplavanih dolžin bazena, merjenje prevoženih kolesarskih kilometrov in predvsem spremljanje v kolikšnem času smo prevozili zastavljeno število kilometrov.

Četudi nekdo ni vrhunski rekreativec in se ne udeležuje rekreativnih tekmovanj, lahko podzavestno podleže obremenjevanju svojega prostega časa za rekreacijo s številkami, kilometri in conam srčnega utripa.

To pa velikokrat pripelje do pretiravanja ali racionalnega izkoriščanja časa, namenjenega rekreaciji. Če si lahko le štirikrat tedensko vzamemo eno uro za gibanje, potem bolje, da ta čas izkoristimo karseda najbolje, kajne? Posledično ta racionalizacija pripelje do prevelikega napora in prevelike intenzivnosti gibanja.

Načelo postopnega prilagajanja na telesne obremenitve tako splava po vodi. Dva pretežno sedeča in telesno neaktivna dneva tako presekamo z 1 uro intenzivne vadbe.

Če v povprečju sedimo po 56 ur tedensko (prištejmo zraven še 56 ur spanja tedensko) in se potem »nagradimo« s 3 urami intenzivnega gibanja v tednu, ni čudno da pridelamo poškodbo. Telo, ki je dobrih 100 ur tedensko praktično negibno, preostanek časa pa predstavlja skrajno nizko intenzivno gibanje (pospravljanje, premikanje po stanovanju, …) niti približno nima podlage za hudo obremenitev intenzivnega igranja tenisa s prijateljem 1x tedensko!

Postopnost je ključ! Postopnost pa v tem primeru običajno izgleda tako, da če ste na primer rekreativec začetnik s slabo telesno pripravljenostjo, morajo treningi ali prostočasne dejavnosti v naravi sprva nuditi tako obremenitev, ki vam po 1 urni aktivnosti ponudi veliko mero energije in ne utrujenosti. Tako je, zelo nizka intenzivnost.

Postopnosti pa se ne moremo iti v odsotnosti doslednosti oziroma konsistentnosti. Če rekreacijo predstavlja igra nogometa 1x mesečno, težko kakorkoli implementiramo tudi postopnost obremenjevanja. Zato se pri rekreaciji oklepajte doslednosti in rednega gibanja na dolgi rok.

Le z doslednostjo boste lahko s časom in veliko gibalnimi urami za seboj varno stopnjevali intenzivnost gibanja in prišli do intenzivnejših treningov ali iger z manjšim številom akutnih in kroničnih poškodb.

Spoštovati moramo naš sodoben stil življenja, ki za večino predstavlja prekomerno sedenje in telesno neaktivnost ter se zavedati, da naša telesa brez stopnjevane telesne priprave ne zmorejo varno premagovati naporov smučanja, teka ali športnih iger.

Ker je utopično pričakovati od ljubitelja tenisa, ki s prijateljem 4x mesečno odigra partijo tenisa v močnem tekmovalnem naboju, da bosta s soigralcem svojo intenzivnost igre postopno stopnjevala iz meseca v mesec, raje svetujemo slednje:

Poleg svojih običajnih rekreativnih hobijev iščite možnost za čim večjo količino prostega časa preživetega v gibanju. Poskusite pestro gibanje vključiti v svoj vsakdan. Gibanje, ki ne vključuje le tvojega prvotnega sredstva rekreacije v tvoj gibalni repertuar, pripelje svežino in pestrost. V kolikor vam tega vaš vsakdan ne dopušča, se potem odločite ali boste zavestno že kar vnaprej sprejeli ceno občasnega in intenzivnega rekreativnega udejstvovanja ter se sprijaznili z velikim rizikom poškodb ali boste poiskali način rekreacije, ki bolj spoštuje vašo trenutno telesno pripravljenost.

Ob tovrstnih lastnih odločitvah pa moramo paziti tudi na dojemanje in posnemanje naših rekreativnih navad s strani ljudi, ki nas obkrožajo. S svojim obnašanjem in skrbjo za lastno zdravje namreč ne skrbimo le za nas same, temveč posredno tudi na zdravje naše okolice. Kajti če se je današnja rekreacija v veliki meri oblikovala po vzoru vrhunskega športa, potem grozi tudi nevarnost, da se profesionalna rekreacija razraste v tolikšni meri, ko bo telesna rekreacija le še kopija vrhunskega športa. Nevarnost, da za vrhunskim športom tudi rekreacija izgubi komponento sproščenosti in igre.