KinVital nasveti za zdrav slog življenja

Še.

Ampak ne več tako kot nekoč. Tako trenerji kot vadeči vedno iščemo najbolj optimalne rešitve za naš čas in vaše denarnice. Preprosto povedano – osebno trenerstvo je za večino ljudi predrago, vsaj na večkratni tedenski rabi. Ko rečem predrago, ne mislim zgolj predrago za denarnice večine strank. Pač pa tudi predrago za čas večine trenerjev. Smo zasedeni in prav je tako, očitno nekaj počnete/počnemo dobro.

Ker trg vedno stremi k iskanju optimalnih rešitev za obe strani (ponudnike in potrošnike), je zanimiv trend v fitnes in rehab svetu očiten kazalnik, kako ta teoretični princip drži v praksi: Velik porast osebnih vadb v majhnih skupinah in upad tradicionalnih osebnih trenerstev 1 na 1.

Če so še pred kratkim ljudje imeli na izbiro samo skupinske vadbe, kjer je skakalo ali se zvijalo po 20 ali več ljudi hkrati in na drugi strani osebna trenerstva, kjer so trenerji bolj ali manj predstavljali popoldansko varstvo za odrasle, je današnji trend k strokovnim in osebno naravnanim skupinam zelo očiten in pozitiven. Gre za trend, ki verjetno predstavlja neko subtilno željo ljudi po večji samostojnosti, po večjem razumevanju svojega telesa, hkrati strokovnemu nadzoru in ugodnejši ceni. Vse v enem.

Seveda to ne pomeni, da je čisto osebno trenerstvo 1 na 1 nepotrebno. Osebno trenerstvo je za večino ljudi dober uvod v kakovostno gibanje in učenje, ne pa končni cilj vadbe. Končni cilj za večino ljudi (po mojem opažanju) je bolj podoben konceptu panoptikuma. Prosto gibanje po vnaprej načrtovanem programu, a nadzorovano. Svoboda, vendar s popravki strokovnjaka, ki mu je cilj, da njegove stranke vedo, kaj počnejo in kako se gibljejo – tudi takrat, ko niso na vadbi.

Stereotipna podoba osebnega trenerja.

Hej, trener nikakor ni osebni števec ponovitev!

Osebno trenerstvo je v veliki meri postalo tako priljubljeno tudi zaradi potrebe ljudi, da po službah pridejo do nekoga, ki jih bo neprestano vodil ter jim štel ponovitve, saj osebna vadba zanje pomeni odklop od težav in ne vklop v soočenje z njimi. Zdi se, da ljudje raje povprašujejo po osebnih vadbah v manjših skupinah, ker gibanja ne razumejo več kot hiperintenzivno utrujanje in šokiranje lastnega telesa (pod mantro več je boljše, s ciljem dobiti hitre rezultate izgube teže), ampak kot del zdravega življenjskega sloga, ki ga je lažje vzdrževati pri cenejših, a še vedno osebno naravnanih vadbah v majhni skupini. Všeč mi je, ko videvam vedno več ljudi, ki jim je cilj imeti trenerja za mentorja in trenirati pod njegovim vodstvom v majhni skupini pozitivnih ljudi, ne pa kot varuško.

Iz varuške v mentorja …

Ljudje si namreč ne želijo več biti zgolj nebogljene ovčice, pač pa želijo razumeti telo, vaje, mehaniko gibanja, motivacijo … Tako se tudi trenerji spreminjajo v mentorje in učitelje. Naše vadeče učimo in jim pokažemo, kako lahko dosežejo cilje. Pri tem je treba poudariti tudi dejstvo, da je takšen sistem veliko bolj zanimiv za nas trenerje, saj imamo opravka z več zanimivimi ljudmi hkrati. Prav tako se ljudje v majhni skupini učijo iz primerov svojih kolegov.

Sam imam na primer večino vadečih razdeljenih v majhne skupine po 4, kjer so večinoma zbrani tisti s težavami v hrbtu ali pa tisti, ki so težave v hrbtu imeli pred kratkim. Pomislite kako vzpodbudno deluje na nekoga, ki je v akutnem obdobju bolečin v hrbtu zaradi herniacije, da v skupini vadi skupaj ob kolegu, ki ima prav tako herniacijo, vendar že premetava uteži in izvaja kompleksne vaje.

In tukaj nastopi osebna vadba v majhni skupini ali t. i. semi-osebno trenerstvo …

Zanimivo je, da se ljudje pogosto bolje učijo, če so v majhni skupini in imajo čas, da se poglobijo v nasvete svojega trenerja, komunicirajo in izmenjujejo mnenja z drugimi, se bodrijo itd. Vendar zopet ta skupina ne sme biti prevelika, da trener ne izgubi pozornosti in nadzora nad udeleženci.

Po mojem mnenju je najbolj optimalen model vadbe, ki omogoča dolgoročen napredek, takšen:

• Osebna vadba v skupini do 4 + občasni individualni treningi po potrebi
• Osebna vadba v skupini do 8 + občasni individualni treningi

Seveda se število udeležencev lahko spreminja, vendar vse, kar je nekje nad 8 ljudmi, je že precej težje imenovati osebna vadba, predvsem če vsi udeleženci izvajajo enak program (potem ni več osebno naravnano). Pri osebni vadbi je še vedno pomembno eno dejstvo. Vsak udeleženec ima svoj program vaj in je najprej opravil vsaj eno uro (ali toliko, kolikor jih je bilo treba) s svojim trenerjem 1 na 1, preden je svoj program vaj pod taktirko istega trenerja začel izvajati v manjši skupini.

V čem je smisel tega, da spodbujamo svobodno in spontano gibanje in kaj to sploh je?

Velika razlika je med tem, da trener zanemarja stranke in je z mislimi drugje ter tem, da jih postopoma iz ure v uro vodi v bolj svobodno gibajoče se posameznike. Cilj je, da se vadeči nekaj nauči od vadbe in po več mesecih ne sprašuje enakih stvari, pač pa ponotranji vedno boljše gibanje in mu stari izzivi predstavljajo znanje in ne več izziva.

Dopuščanje spontanega gibanja pa pomeni, da ustvarimo vzdušje, kjer se vadeči radi gibljejo in se lahko posvetijo svojemu programu vaj, medtem ko jih mi opazujemo in dodajamo nasvete, kako napredovati še bolje.

Pogosto opažam, da ljudje v majhnih skupinah hitreje pozabijo, da jih trener nadzoruje in tako lažje razkrijejo gibalne navade, ki jih morda ob neprestanem nadzoru ne bi. Tako tudi trener lahko lažje svetuje posameznemu vadečemu in se posveti tudi učenju gibalnih navad, ne samo vaj.

In kaj potem pomenijo občasni individualni treningi po potrebi? Točno to, kar piše. Kadar trener opazi, da bi vadeči morda potreboval še več pozornosti in individualnega učenja, kot ju trenutno ima, potem je treba opraviti kakšen individualni trening. Tako vadeči vedno dobi ravno pravšnjo količino znanja, ki ga potem lahko v manjši skupini brez težav izvaja naprej.

Če se cilju ne približujemo, je treba poseči tudi po individualnih urah 1 na 1 …

Če vadeči svojega cilja ne dosega dovolj uspešno, saj je težava preveč kompleksna in potrebuje večjo mero pozornosti, potem je upravičeno, da se opravi še kakšna ura individualno.

Torej,

za koga je vadba 1 na 1 …

• za ljudi, ki si želijo zasebnosti
• za ljudi, ki si želijo, da se jim trener 100 % posveti
• za ljudi, ki so radi v družbi svojega trenerja sami
• za ljudi, ki ob vadbi želijo pozabiti na vse in potrebujejo nekoga, ki jim bo štel ponovitve
• za ljudi, ki so gibalno manj okretni in obstaja nevarnost poškodbe, če trener ni vedno ob njih
• za ljudi, ki so za vse to pripravljeni plačati.

Za koga je osebna vadba v majhni skupini (4 ali 8) …

• za ljudi, ki imajo radi družbo
• za ljudi, ki jih moti neprestana pozornost trenerja
• za ljudi, ki si želijo ohraniti osebni pristop in osebni program vaj, vendar so gibalno dovolj samostojni, da ne potrebujejo neprestane pozornosti trenerja
• za ljudi, ki želijo ohraniti kakovosti vadbe 1 na 1 in prihraniti denar

Kako je videti osebno trenerstvo v majhni skupini?

Ali se imenuje semi-osebno trenerstvo ali osebno trenerstvo je pravzaprav vseeno. Gledati morate predvsem na to, ali imate izdelan osebni program vadbe in kako velika skupina je še primerna za sanacijo vaše poškodbe ali pa doseganje vašega cilja.

Na takšnih temeljih stoji tudi naš koncept osebne vadbe in terapevtske vadbe. Vesel sem, da smo bili med prvimi, ki so uvedli ta koncept vadb. Po mojem mnenju je za večino ljudi koncept vadb, opisan v tem članku, najprimernejša izbira.

Ne glede na to, ali rehabilitirate poškodbo ali pa želite osebno vadbo za manj denarja, oba tipa vadbe učita in uvajata udeleženca v vedno boljše in samostojnejše gibanje z vedno novimi izzivi s programom, ki je osebno naravnan in vedno znova raste z vami – oziroma vi rastete z njim, z vašim trenerjem in ostalimi sotrpini.

Vas zanima sodelovanje z našo ekipo kineziologov in trenerjev?

Na spodnjih 2 povezavah si lahko natančneje preberete o našem pristopu k osebnim vadbam ter kako opravite prvi korak seznanitve z nekom iz naše ekipe – BREZPLAČNIM začetnim posvetom. Na voljo pa smo vam tudi na info@kinvital.si.