Kaj je trail tek?
Piše: Uroš Kožar
»Vi vsi ste trail tekači, samo da tega še ne veste!«
Z Luko, s katerim skrbiva za tekaške programe pri KinVital-u, sva se odločila, da vam izdava eno tekaško skrivnost. Pa gremo najprej po vrsti.
Vesoljci v tekaških copatih?
Ni skrivnost, da se z Luko v tekaških copatih raje kot po cesti podiva po poteh v objemu narave. In to naju spremlja že nekaj časa. Vsako leto si izbereva neke vrste »tekaški« dopust, ki naju je letos peljal na Madeiro, lani na Kanarsko otočje, kdo ve kam naju zanese naslednje leto (načrti so še v izdelavi ;)).
Iz fotografij je razvidno, da je teren na takih prireditvah lahko včasih zelo zahteven. Celo na meji lažjih plezalnih smeri. In take atraktivne podobe pripomorejo k temu, da ljudje na trail tekače gledajo kot na neke vesoljce v primerjavi s tekači, ki mogoče večkrat zavijejo na asfalt.
Na vesoljce, ki vstajajo sredi noči, so na hribu še pred sončnim vzhodom in v službi še pred šefom. Na vesoljce, ki uporabljajo neke vrste specialne tekaške copate in posebno opremo za take vrste avantur. Na vesoljce, ki se v tekaških copatih podajajo tja, kjer gredo ostali s pohodniškimi čevlji za dva dni. Ti vesoljci pa enako turo premagajo v dopoldanski izmeni, popoldne pa že hitijo v službo.
»Vsak tekač, ki teče v parku Tivoli ali ob Kamniški Bistrici je trail tekač. In ne samo Kilian Jornet, Emelie Forsberg in podobni.«
Take in še bolj ektremne zgodbe pripomorejo k zmotnemu mišljenju, kaj je trail tek.
Trail tek ni samo tek na Mont Blanc in druge najvišje vrhove vseh celin.
Trail tek niso samo več-dnevne etape tromestnih števil kilometrov.
Trail tek ni samo tek ponoči.
Trail tek je enostavno tek v naravi.
Vsak tekač, ki je kdaj zavil iz asfalta na makedam, je trail tekač. Vsak tekač, ki teče v parku Tivoli ali ob Kamniški Bistrici in zavije še na bližnji Šumberk, je trail tekač. In ne samo Kilian Jornet, Emelie Forsberg in podobni.
Ne. Vsak tekač, ki je kdaj zavil iz urejenih poti, je trail tekač. In upam si trditi, da je takih tekačev, takih, ki trenutno berete ta zapis, večina. Več kot cestnih tekačev, ki tečejo samo po asfaltu in nikoli ne zavijejo vsaj na makedam ali gozdno pot.
Tek, ki ni samo to
Zakaj je tako? Zato, ker nam narava enostavno lahko ponudi več kot cesta. To je tema, kjer ob pisanju in govorjenju postanem kar malce preveč čustveno vpet, a tako pač je. Trail tek ti zleze pod kožo. 🙂
Ko zaviješ iz urejenih poti, se tek šele začne. Preko tekaških copat se povežeš z naravo in bolje začutiš tudi svoje telo. Izostrijo se tudi ostali čuti, kot so sluh, vonj, dotik …
Iz teka v naravi se definitivno sam redko vrnem utrujen. Ja, seveda, fizično že, v sebi pa energijsko poln bolj kot pred tekom. Cilj teka v naravi je, da pozabiš na zapestni računalnik, ki se imenuje ura, in se enostavno predaš terenu.
Ko je teren dovolj položen, tečeš, ko je strmina prevelika, enostavno hodiš. Ja, hodiš! Veliko hodiš in to se imenuje trail tek. 🙂 Na koncu pa še vedno z veseljem in zanimanjem pogledaš koliko kilometrov in seveda »višincev« si premagal.
Ne razumite narobe. Tudi sam se še vedno rad, zelo rad, pomerim na Ljubljanskem maratonu ali kakšni cestni desetki, a trail tek ti enostavno da nekaj več. Sam sem se na trail tekmah veliko naučil, opazil pa eno zelo zanimivo stvar. Na trail tekmah so številke in rezultat resnično drugotnega pomena. Tekačem je vseeno, če traso premagajo kot 50. ali 500. Ti zadnji so mogoče svojega uspeha še toliko bolj veseli kot sam zmagovalec.
Kot je modro dejal že Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Bolj resno o trail teku
Trail tek pa niso samo čustva. Narava nam pod noge vedno postavlja nekakšne ovire, ki jih je treba premagovati. Zato se tudi tehnika teka razlikuje od tiste atletske tehnike, ki jo videvamo na cestah.
Ker se teren v naravi neprestano spreminja, je takšna tudi tehnika. Ne stalna kot na cesti, ampak veliko bolj spreminjajoča.
Koraki niso vedno enako dolgi, saj je kdaj potrebno preskočiti kakšno korenino, zaradi katere pa pogled ni usmerjen naravnost v tla. Gledamo še vedno čim bolj v smeri horizonta, periferni vid pa poskrbi, da se uspešno izognemo vsem oviram.
Bolj zahteven je teren, ja tudi taki obstajajo v Tivoliju, pa se pogled usmeri bližje pod noge. Navadno stopamo bolj na srednji del stopala, saj tako ustvarimo več trenja za boljši oprijem. Roke imaju pri teku pomembno vlogo, pri trail teku pa še toliko večjo. Pomagajo loviti ravnotežje, zato se gibljejo v nabolj različnih smereh in pomagajo v zavojih.
Oprema za trail tek
Za tek načeloma ne potrebujemo veliko opreme. Konec koncev lahko tečemo tudi bosi, a boljša oprema lahko poskrbi za boljši in predvsem bolj varen tek. Po gozdnih poteh lahko tečemo tudi s tekaškimi copati, ki so načeloma namenjeni asfaltnim površinam, a se bomo v copatih z bolj izrazitim profilom počutili boljše in predvsem bolj varno. Še posebej takrat, ko je teren moker in drseč. Copati namenjeni trail teku so mogoče bolj robustni in stopalom nudijo malce več zaščite pred udarci v skale in na podplatu pred ostrimi predmeti. Ne razumite narobe! Gre še vedno za lahke tekaške copate z malce več zaščite in profila ter ne za lahke pohodne čevlje.
Oprema se izkaže za koristno predvsem takrat, ko pride do vzponov in spustov. Kako jih premagati, pa v naslednjih prispevkih.
Do naslednjič pa še to. Trail tek je enostavno magičen v kateremkoli letnem času, kar smo včeraj tudi dokazali s skupinskim trail tekom z našimi nadebudnimi tekači po zasneženih Polhograjskih dolomitih. 🙂
