KinVital nasveti za zdrav slog življenja

Navodila, ki so jih vadeče dobile po zdravljenju, so pri vadbah ponekod prišla v navzkriž z novejšimi izsledki znanstvenih raziskav. Tak primer je prepoved dviganja bremen, težjih od pet kilogramov, pri nekaterih celo težjih od le dveh kilogramov. Historično je veljalo, da ženske po izpraznitvi pazdušnih bezgavk niso smele dvigati bremen, ker naj bi to poslabšalo stanje limfedema. Številne raziskave zadnjih deset let pa navajajo, da pravilno prilagojena vadba tudi z zelo težkimi bremeni stanja limfedema ne poslabša (Cormie idr, 2013 – le eden od številnih virov). Spomnim se izjave ene od naših vadečih: »Če ne smem dvigniti 5 kilogramov, mi preostane samo še ležanje na kavču, za nič drugega nisem uporabna«. Dejstvo, da je večina vadečih v obdobju srednje ali pozne odraslosti, ko glavna življenjska naloga postane bolj kot ne skrb za vnuke, daje tej trditvi vso veljavo. Danes na vadbah izvajamo od sklec, opor na dlaneh ali podlahteh, pa vse do potiskov s prsi ali nad glavo.

V času izvajanja programa smo dobili priložnost, da se preselimo v za vadbo primernejšo dvorano. Opremljena je z ogledali. Kot kineziologinja se zavedam, kako pomembno in učinkovito orodje je lahko ogledalo, saj vadečemu omogoča vpogled v položaj svojega telesa, nadzor gibanja in povratno informacijo o (ne)pravilnosti izvedbe. Veselila sem se, kako bomo »pomoč« ogledala s pridom izkoriščale. A sem se uštela. Prvo uro v novi dvorani smo vadbo izvajale tako, da sem jaz gledala v ogledalo, ogledalo pa je smelo opazovati le hrbte vadečih. Takrat sem spoznala, da so bili začetni dvomi v koristnost programa »Vadi rad« popolnoma odveč, in je še veliko stvari, ki jih tem ženskam lahko dam.

Ob besedi rak se večina ljudi zdrzne. Ker rakava obolenja polnijo vse več vsakdanov, bi pričakovali, da ga bolje poznamo, in se ga zato manj bojimo. V svetu za to boleznijo letno zboli več kot 12 milijonov ljudi. V Sloveniji vsako leto več kot 10.000. Da bi se kot družba, pa tudi kot posameznik lahko uspešno spopadali s to boleznijo, je potrebno najprej razumeti, kaj rak ni. Rak zagotovo ni smrtna obsodba, ni nič dokončno zapečatenega. To mi vsak dan sproti dokazujejo vadeče v našem programu. Res je, da je obolelih vse več, a se smrtnost zaradi te bolezni v razvitem svetu kljub temu zmanjšuje. Res pa je tudi, da je rak bolezen, ki človeku za vse življenje pusti telesne in psihične brazgotine.

Ko onkološki bolnik zaključi z uradnim zdravljenjem, začnejo vedno bolj izstopati psihosocialne posledice in sama kakovost življenja, ki je lahko načeta. Pogosto bolezen in učinki zdravljenja prizadenejo psihološko, telesno podobo in socialno življenje obolelega.

Zato sem med vadečimi izvedla kratko raziskavo o vplivu postavljene diagnoze na spremembo načina življenja. Raziskava je bila izvedena v sklopu magistrskega študija in potrjena s strani nosilca predmeta.

Naj strnem rezultate. Večina vadečih je izrazila strah pred ponovitvijo bolezni. Malo je čustev, ki v naše obnašanje in počutje zagrizejo tako močno kot strah. Strokovnjaki se strinjajo, da je strah pred ponovitvijo bolezni ena najpogostejših psihičnih težav pacientov z rakom, žal pa številni pacienti s to težavo niso deležni ustrezne pomoči in zdravljenja. Naše vadeče pri tem niso izjema. Zgodi se jim, da naletijo na neustrezen pristop. Spomnim se gospe Š., vedno nasmejane, hudomušne in brezskrbne, ko je nekega dne prišla na vadbo. Takoj sem vedela, da nekaj ni v redu. Dejala je: »Zdravnik pravi, naj se kar pripravim, saj se bolezen po tolikih letih navadno ponovi«.

Raziskava je pokazala tudi, da si je večina vadečih po bolezni izbrala drugačne življenjske prioritete, med njimi pa so žal tudi take, ki jim bolezen ni bila motivacija za spremembo življenjskega sloga. Pravijo, da je njihovo življenje po bolezni slabše. Čustvena prizadetost je pričakovan odziv na diagnozo bolezni, kakršna je rak dojke. Podatki študij o pogostosti depresije pri bolnikih z rakom kažejo, da je depresija prisotna pri 25-57% bolnikov z rakom, od tega pa je le 20-25% bolnikov s tovrstnimi težavami odkritih in primerno zdravljenih (Snoj, 2007, v Novaković, 2007).

Na vprašanje, ali se je njihov življenjski slog po bolezni spremenil, je redkokatera odgovorila pritrdilno, kljub temu pa me veseli dejstvo, da vadbo vse obiskujejo. Kaj jih privlači? Specifičnost vadbe, ki je namenjena izključno njim enakim, zato lažje izmenjujejo izkušnje in informacije. Za vadbo se odločajo zaradi druženja, sprostitve in ohranjanja oziroma izboljšanja telesne pripravljenosti.

Ker psihosocialne težave, s katerimi se bolnice po operaciji raka dojke spopadajo, niso primarno področje dela kineziologa, sem iskala rešitve, kako v naš program implementirati celostno obravnavo. Poleg telesne vadbe sem v obliki predavanj in delavnic začela vključevati druge vsebine s področja psihologije, prehrane in drugih področij zdravega življenjskega sloga. Vsako leto poskušam povabiti strokovnjake, ki so pripravljeni delček sebe in svojega znanja deliti v korist naših vadečih.

Kako pomembno se mi zdi, da se ljudje po bolezni, ki je na njihovih psihosocialnih parametrih pustila posledice, združujejo v skupine sebi enakih? Zelo. Na naših vadbah ne le telovadimo in skrbimo za zmanjševanje dejavnikov tveganja, ampak se družimo, delimo svoje zgodbe, izkušnje, se podpiramo in ena drugi dokazujemo, kaj vse zmoremo. Sama svojih vadečih nikoli ne smatram za bolnice, in jim to tudi vedno znova povem. Zame so borke nepredstavljivih razsežnosti, od katerih sem se ogromno naučila. Z vedno novimi izzivi skupaj premikamo meje njihovih zmožnosti in jim dokazujemo, da lahko. Imamo seveda tudi slabe dneve, ko se slaba energija iz ene razpase na vse. Ampak nas to ne moti. In čeprav sem po izobrazbi kineziologinja, sem velikokrat teoretične zakonitosti svoje stroke primorana nadgraditi in oplemenititi z občutki. V programu »Vadi rad« nastopam kot prijateljica, poslušalka, učiteljica in učenka.

V želji po celostni obravnavi poleg vadbe in ostalih nalog izvajam praktično uporabo kinezioloških trakov v povezavi z limfedemom. Uporabo kinezioloških trakov z limfno tehniko pri onkoloških bolnikih in njihove pozitivne učinke zasledimo v številnih znanstvenih raziskavah. Pacientke po operaciji raka dojke so s strani ZZZS-ja deležne le deset terapij limfne drenaže na leto, ki je za uravnavanje limfedema najbolj učinkovita. To pa je za tiste, ki imajo resne težave, premalo. Pripada jim tudi kompresijska rokavica, a je ta izjemno neudobna. Primer ni enak primeru, zato skušam z vsako posameznico ugotoviti, katera aplikacija ji najbolj ustreza, kateri je zanjo najprimernejši čas nošenja, in spremljam ohranjanje učinkov po odstranitvi.

Posledice raka so kompleksne, zahtevajo interdisciplinarno obravnavo v času rehabilitacije in po njej. Vidim nujno potrebo po povezovanju strok, ki bi poskrbele, da so bolnice deležne primerne in kvalitetne obravnave, predvsem pa da se med prehodi ne izgubljajo. Obravnava bi se namreč morala nadaljevati tudi potem, ko na papirju zdravnik že napiše »bp«. Hvaležna sem, da lahko preko kineziologije ustvarjam skupnost, ki tem ženskam omogoča lažjo vrnitev v družbo in njihov vsakdan.