Objavljeno: , Kategorija: Poškodbe, Vadba

Dogme in neutemeljena prepričanja stabilnosti trupa in bolečin v križu

Piše: Lenart Hribovšek

Serija prihajajočih člankov povzema ugotovitve Ledermanovega kritičnega pregleda mitov, povezanih s stabilizacijo trupa. 

Razmišljali bomo o vprašanjih, na katera naj bi že vrsto let imeli odgovore.

1.) Ali določene mišice igrajo pomembnejšo vlogo pri stabilizaciji hrbtenice v primerjavi z drugimi (transversus abdominis)?

2.) Ali šibke abdominalne mišice vodijo do bolečin v križu?

3.) Ali krepitev mišic trupa zmanjša bolečino v križu?

4.) Ali nekatere mišice jedra v primerjavi z drugimi delujejo izolirano?

5.) Ali ustrezen timing aktivacije mišic trupa zmanjša bolečino v križu?

6.) Ali smo uspeli dokazati povezavo med stabilnostjo trupa in bolečino v križu?

Verjamemo vse, kar slišimo in preberemo na spletu? 

Stabilizacija oziroma sposobnost živčnega sistema, da učvrsti proksimalni (bližji telesu) in distalni (oddaljen od telesa) del je široko sprejeta kot eno izmed glavnih orodij pri borbi z bolečino v križu. Na kakšnih temeljih pa današnja prepričanja sploh stojijo?

Članek ne bo podal nobenega jasnega odgovora na pereča vprašanja, povezana z bolečino v ledvenem delu hrbta, temveč vas bo povabil h kritičnemu razmišljanju in morda v nekaterih vzbudil dvom o resnicah, ki že vrsto let veljajo v fizioterapiji, kineziologiji, manualni terapiji …

TRDITEV

Določene mišice igrajo pomembnejšo vlogo pri stabilizaciji hrbtenice v primerjavi z drugimi.

Raziskave na temo vpliva določenih mišic na incidenco bolečine v križu so bile zastavljene na način, da so bili za testirano skupino izbrani merjenci oziroma merjenke, ki so imeli tako ali drugače zmanjšano ali izničeno funkcijo mišic trupa (nosečnice pred in po porodu, ljudje s prekomerno telesno težo, ljudje po operacijah).

NOSEČNICE

Pred porodom

V nosečnosti so mišice trupa podvržene elongaciji in posledično izgubi moči ter sposobnosti stabilizacije medenic proti uporu (Fast et al., 1990; Gilleard and Brown, 1996). V navedeni raziskavi  (Fast et al., 1990) so vzeli vzorec nosečih žensk in kontrolno skupino nenosečnic -izvajale so trebušnjak. Pri nosečih merjenkah je bil zabeležen upad v sposobnosti izvedbe vaje (razvrščene so bile namreč v 4 kategorije po težavnosti, pri čemer zadnja kategorija zajame merjenke, ki niso uspele opraviti nobene izmed variacij vaje trebušnjak). Avtor izvornega članka zaključi, da v tem primeru zmanjšana moč trebušnih mišic ne igra vloge pri pojavu bolečin v križu.

Na tem mestu se lahko vprašamo, ali je submaksimalnega oziroma pri nekaterih maksimalnega testiranja naprezanja upogibalk trupa (v predelu jedra v večji meri vlakna rectus abodminisa oz. “six pack” mišice) realen kazalnik povezave moči trupa in incidence bolečin v križu? 

Mar ne veljlajo stabilizatorji hrbtenice za bolj tonične (vzdržljive mišice) in je testiranje maksimalnega naprezanja (repetition max) v tem primeru nesmiselno? Ni mogoče boljši zaključek, da (ne)zmožnost izvedbe variacije trebušnjaka ne korelira z bolečinami v križu?

Prvotni namen raziskave je bil pokazati, da mišice trupa v nosečnosti izgubijo na moči. Prišli pa so tudi do ugotovitve, da je bila pri merjenkah v nenoseči populaciji incidenca bolečin v križu nižja pri tistih, ki so bile večkrat tedensko telesno aktivne v primerjavi z manj aktivnimi. Tip telesne aktivnosti ni definiran tako, da ne vemo, ali lahko rezultate povezujemo z večjo aerobno kapaciteto ali bolj čvrstim predelom jedra. Gre morda pri bolj aktivnih le za povišan prag bolečine in tako o bolečini v križu ne poročajo?

Po porodu

Raziskovali so tudi vpliv moči trebušne muskulature na pogostost bolečin v ledvenem delu takoj po porodu (4-6 tednov). Rectus abodminis (trebušna mišica – “six packi”) v povprečju, ko ni zapletov, potrebuje po porodu nekje 4 tedne, da se “skrajša” na normalno dolžino, medtem ko je sposobnost stabilizacije medenice proti uporu pridobljena šele po 8 tednih (Gilleard and Brown, 1996.). Moč dokazov ni velika, saj je raziskava vzela v vzorec le 6 merjenk.

Glede na raziskavo je sposobnost stabilizacije trupa v začetnih tednih po porodu občutno zmanjšana. Torej bi bilo logično, da je prisotna skoraj popolna korelacija med poporodnim časom  (4-8 tednov) in bolečino v križu.

Zanimiva raziskava je pokazala, da med 869 merjenkami, ki so rodile in občutijo bolečine v križu, jih slabih 75 % (635) izstopi iz študije, ker simptomi po dobrem tednu izzvenijo (Bastiaenen et al., 2006). Slednje se ne sklada s predpostavko, da je za neboleč križ potreben stabilen trup.

Ljudje s prekomerno težo

Enako bi lahko sklepali pri ljudeh s prekomerno telesno težo. Prav tako pride do distenzije abdomna, kar vpliva na razteg in neoptimalno delovanje trebušnih mišic ter posledično zmanjšanje stabilizacije. V študiji tudi tukaj ni bilo zabeležene večje incidence bolečin v križu (LeboeufYde, 2000). Vendar pa meta analiza zaključi s tem, da je veliko spremenljivk, ki vplivajo na bolečino v križu in težko najdemo zgolj enega krivca.

Pooperativni bolniki

Vprašanje, ki so si ga zastavili: ali bi pri bolnikih, ki so jim med operacijo poškodovali trebušne mišice, to vplivalo na stabilnost in incidenco bolečin v križu?

Preučevali so merjenke po opravljeni mastektomiji, pri čemer je bila odstranjena tudi stran rectus abodiminisa (six-packa). Raziskava ni pokazala korelacije med nezmožnostjo stabilizacije in bolečino v križu, prav tako naj to ne bi imelo pretiranega vpliva na biomehaniko gibanja, kar po mojem mnenju lahko pripišemo dejstvu, da je telo mojster kompenzacije.  (Mizgala et al., 1994; Simon et al., 2004).

Zaključek

Ali lahko zaključimo, da trening stabilizacije ne pomaga pri boju z bolečinami v križu? 

Ne.

Prav pa je, da na stvari, ki jih slišimo z vseh koncev, začnemo gledati kritično in se spraševati, na čem temeljijo. 

Študije so veliko pozornosti namenile mišici rectus abodiminis – upogibalka trupa, ki izolirano ne nudi ustrezne stabilizacije, prav tako je bilo že kar nekaj napisanega o primerni uglašenosti mišic: 

https://www.mehanikhrbta.si/2019/11/21/3-modrosti-o-stabilizaciji/

Viri

  1. Izvorni članek:  Lederman, E., The myth of core stability, Journal of Bodywork & Movement Therapies (2009), doi:10.1016/j.jbmt.2009.08.001
  2. Bastiaenen, C.H., et al., Effectiveness of a tailor-made intervention for pregnancy-related pelvic girdle and/or low back pain after delivery: Short-term results of a randomized clinical trial [ISRCTN08477490]. BMC Musculoskelet Disord, 2006. 7(1): p. 19.
  3. Fast, A., et al., Low-back pain in pregnancy. Abdominal muscles, sit-up performance, and backpain. Spine, 1990. 15(1): p. 28-30. 
  4. Gilleard, W.L. and J.M. Brown, Structure and function of the abdominal muscles in primigravid subjects during pregnancy and the immediate postbirth period. Phys Ther, 1996. 76(7): p. 750-62.
  5. Leboeuf-Yde, C., Body weight and low back pain. A systematic literature review of 56 journal articles reporting on 65 epidemiologic studies. Spine, 2000. 25(2): p. 226-37.
  6. Mizgala, C.L., C.R. Hartrampf, Jr., and G.K. Bennett, Assessment of the abdominal wall after pedicled TRAM flap surgery: 5- to 7-year follow-up of 150 consecutive patients. Plast ReconstrSurg, 1994. 93(5): p. 988-1002; discussion 1003-4.
  7. Simon, A.M., et al., Comparison of unipedicled and bipedicled TRAM flap breast reconstructions: assessment of physical function and patient satisfaction. Plast Reconstr Surg, 2004. 113(1): p.136-40.