KinVital nasveti za zdrav slog življenja

Zakaj ne bi poskusili dojemati življenja, kot se nam kaže skozi lastno izkušnjo. Naučeni smo, da si razlagamo svet skozi fizikalne in kemijske zakone materije. Osebna izkušnja sveta pa nas najprej in vselej nagovori skozi telesno gibanje in dotik. Druge izkušnje kot telesne namreč nimamo, če na tem mestu postavimo ob stran redka in še vedno premalo raziskana poročila o izventelesnih izkušnjah in spremenjenih stanjih zavesti.

Zavest, da smo telo je predreflektivna. To pomeni, da ne potrebujemo besed in simbolnega sporazumevanja v jeziku, da bi se lahko prepoznali kot telo ali organizem, ki je do določene mere ločen od okolja. Dokaze za to lahko najdemo v živalskem svetu, saj namreč že zelo enostavni organizmi kažejo sposobnosti ohranjanja svojega notranjega ravnovesja s pomočjo gibanja proti bolj ugodnim življenjskim pogojem ali pa kot umik od neugodnih. Vsa živa bitja, v živalskem svetu pa je to zelo očitno, razmišljajo s telesom v gibanju. Torej je gibanje tu še preden začnemo tvoriti misli. In, če dobro pomislimo, se naučimo misliti prav skozi telesno gibanje. Naša osnovna metafizična konceptualizacija sveta in življenja je v svojem bistvu kinestetična, saj izhaja iz naše dinamične telesne izkušnje. Prostor in čas razumemo prav skozi gibanje: gor, dol, naprej, nazaj, vstran.In ne samo to, naša telesna izkušnja je vselej zaznamovana tudi s percepcijo kakovosti le tega: hitro, počasi, lahkotno, težko, ritmično, tekoče, monotono, poživljajoče, pomirjajoče, sproščujoče, odrezano, zavrto, zablokirano, zadušeno, gibljivo, odprto, krožno, zadržano in tako naprej. Skozi telesno gibanje izkusimo koncept upogibanja, raztezanja, obračanja, dvigovanja, odpiranja, zapiranja, približevanja, odmikanja, itd. Ne samo konceptulano temveč tudi stvarno znanje pridobimo le skozi gibanje, ki nam omogoča tudi dotik. Skozi dotik, ki ga omogoča taktilno-kinestetični aparat, lahko šele spoznamo, kako se zunanji svet dotika našega. Kako se stena maternice dotika kože zarodka; kakšen je naš položaj na postelji določamo ne samo s pomočjo s tekočino napolnjenega vestibularnega ravnotežnega organa v ušesih, temveč tudi s proprioceptivnim čutenjem položaja naših lastnih okončin in kože s katero se dotikamo podlage ter teže, s katero pritiskamo na podlago oziroma se podlaga zoperstavlja naši gravitaciji. S pomočjo taktilno-kinestetičnega aparata spoznavamo prve predmete; prvo žlico, prvo žogo. Naša prva radovednost pri odkrivanju lastnega telesa in okolja, v katerem živimo je primarno kinestetična. In na tem se napaja tudi razvoj zavedanja samega sebe. Vsemu temu pa seveda sledi ustvarjanje bogate nevronske mreže v možganih.

Če povzamemo, mi se naučimo živeti le skozi gibanje. Z razvojem – in razvoj ni nič drugega kot gibanje v določeno smer – se zavemo najprej, da smo telesa in nato še, da imamo telesa. Prav tako se naučimo misliti le skozi gibanje telesa. Mar bi lahko razumeli koncept prostora in časa, če ne bi pred tem imeli izkušnje gibanja svojega lastnega telesa in trajanja gibanja? Taktilno-kinestetični občutki so prvi, ki se razvijejo pri otroku. Vid, sluh, okus in vonj pridejo kasneje. In, kar je najprej ustvarjeno, je najbolj pomembno za preživetje. Zato je ključnega pomena, da otrokom v prvih letih življenja dovolimo, da se gibljejo po svojih zmogljivostih in interesih, spoznavajo samega sebe in svet okoli sebe. Pomembno je, da ne zatiramo prvinske taktilno-kinestetične radovednosti, saj na ta način zatiramo temeljne razvojne kapacitete, ki jih je otroku podarila narava. Vsaj prve dve leti, ko se otrok v veliki meri sooča sam s seboj, z novimi predmeti, novimi koncepti, različno kakovostjo pojavov in vzpostavlja čustveno-intenziven odnos do sveta, se primarno izraža skozi gibanje. Namreč njegovo dojemanje samega sebe in sveta okoli sebe temelji predvsem na lastni izkušnji , ki je najprej taktilno-kinestetična. V tej fazi otrok dobesedno misli s telesom in telo je hkrati tudi njegovo edino orodje za sporazumevanje z drugimi. Ravno skozi mišljenje s telesom se otrok nauči svet dojemati dinamično skozi prostor in čas. Sesanje palca, brcanje z nogami, seganje po predmetih z rokami, predirni kriki in neutolažljiv jok, blebetanje in podobne oblike gibanj, so oblike prve komunikacije s svetom, so oblike mišljenja s telesom.

Otrok je dobesedno ujet v primarnost gibanja, ki se z razvojem premika k vse bolj abstraktnim in simbolnim načinom komuniciranja. To pa še ne pomeni, da se z odraščanjem lahko odrečemo gibanju. Morda lahko večji del komuniciranja izvajamo skozi druge kanale, a še vedno je gibanje primarno. Oblikovanje glasu in simbolno mišljenje v obliki besed je še vedno mogoče le s pomočjo gibanja zraka skozi glasilke in zavestnega premikanja jezika, čeljusti ter obraznih mišic. Hkrati ob tem pa nam znanost dokazuje, da je kljub močnemu simbolnemu izražanju v obliki besed, še vedno v ospredju naše percepcije premikanje telesa sogovornika, njegova drža, mišična napetost in obrazna mimika. Namreč, besede so le simboli in ti so lahko uporabljeni z namenom manipulacije, med tem ko gibanje telesa in napetosti mišic izražajo pravi namen, ki ga je prav zaradi primarnosti gibanja veliko težje zavestno prikriti.

Telesno gibanje zato pri Playness pedagogiki najprej razumemo kot temeljno spoznavno metodo in univerzalno komunikacijsko sredstvo. Taktilno-kinestetični aparat je namreč ustvarjen tako, da nam daje informacije, s katerimi osmišljamo gibanje. Zato nikoli ne gre zgolj za biomehansko gibanje lokomotornega aparata (kosti in mišice) po določenih fizikalnih zakonitostih ali psiho-motorično nalogo, ki jo postavimo pred otroka, temveč vselej tudi za temeljno izražanje živosti in živahnosti, ki se lahko v polnem sijaju zasveti le, če je to gibanje smiselno za izvajalca. In prav radovednost je znamenje osmišljanja življenja. Namreč, če nečesa ne dojemamo kot smiselnega, zakaj bi se potem gibali v to smer? In to dojemanje smisla je pri otrocih najprej čisto telesno, čisto gibalno.

Gibalno pismenost, o kateri je pedagoška stroka spregovorila šele pred kratkim, je torej treba razumeti na dva načina. Prvi način nagovarja gibanje kot primarno spoznavno metodo in princip, ki določa našo živost in živahnost vse od rojstva do smrti. Kajti pridobivanje ali izgubljanje kakovosti gibanja namreč sporoča kakovost doživljanja naše telesnosti oziroma stopnjo odtujenosti od telesa. Drugi način pa usmerja gibalno pismenost navzven. Tu govorimo o osnovnih gibalnih vzorcih, ki jih mora skozi razvojne stopnje osvojiti vsak otrok: plazenje, lazenje, plezanje, hoja, tek, skoki, manipulacije s predmeti itd. Naša civilizacija je vse manj naklonjena načinu bivanja, pri katerem poudarjamo kako smo telesa (tako se vzgajajo ljudje s telesno in osebnostno integriteto) in vse bolj poudarja kako imamo telesa (tako se vzgajajo potrošniki). Zato je pomembno, da že v predšolski dobi delujemo preventivno in korektivno in veliko pozornosti, poudarkov in časa namenimo dejavnostim, ki vključujejo gibanje.

O avtorju zapisa: Dr. Milan Hosta je temelje svojega znanja postavil z diplomo na Fakulteti za šport in doktoratom na področju Filozofije, s pomočjo katerega se loteva različnih projektov in izzivov na področju zdravega življenjskega sloga, morali in etiki v športu ter gibalne pedagogike. Trenutno je zelo aktiven ravno na področju gibalne pedagogike, saj skuša z novim projektom Playness pedagogike svetovati trenerjem, učiteljem in vzgojiteljem o izjemnem pomenu gibanja v življenju otrok, mladine in konec koncev seveda tudi odraslih.