Piše: Jure Gubanc
Parkinsonova bolezen je ena najbolj znanih nevroloških boleznih, ki jo je že v 19. stoletju opisal angleški zdravnik James Parkinson. Pogosto se jo označuje kot idiopatsko, kar preprosto pomeni – brez znanega vzroka.
Za to nevrološko bolezen še vedno nimamo jasnega vzroka in ne poznamo vseh faktorjev, ki to bolezen povzročajo. Mnogo je možnih korelacij, vendar vemo zelo malo, da bi lahko govorili o trdno dokazanih vzrokih. Znake te bolezni in njeno pojavnost v starejši dobi so opazili že v antičnih časih in starem Egiptu.
Pri tej bolezni začnejo deli v možganih, ki so odgovorni za gibalne funkcije zmanjševati snovi, ki omogočajo kontrolirano gibanje. Zgodi se pomanjkanje dopamina kar vodi v stanje hipokinezije, oziroma pomanjkanja sposobnosti gibanja.
Zdravila za zdravljenje Parkinsonove bolezni pomagajo pri povečanju dopamina, kar vodi v povečanje gibalne aktivnosti človeka, hkrati pa tudi v povečanje t.i. DISKINEZIJE, ali gibalne nekontroliranosti, nenadnih hitrih gibov, trzanja in tresavice.
Glavni znaki stopnjevanja te bolezni so: tresavica, nenadni gibi, slaba kontrola telesa, vedno večje težave s kontrolo različnih mišic telesa – tudi upad sposobnosti govora, respiratorno-dihalne funkcije, hitrost, zadrževanja blata …
Trenutno se v medicini lahko z različnimi zdravili dokaj uspešno zmanjšuje predvsem negativne učinke omenjene bolezni. Prav tako se je v zadnjih letih povečala uspešnost operacij glave z globoko stimulacijo možganov, vendar se takšne pristope uporablja pri resnejših primerih, kjer zdravila ne delujejo več. Popolna odprava simptomov je zelo redka. Potek bolezni se lahko le upočasni.
Gre torej za težavo, ki močno ovira življenje človeka in kjer kineziološki pristop igra glavno vlogo pri izboljšanju kakovosti življenja, dokler medicina ne najde bolj učinkovitih zdravil.
Primer – Srečo: Kako je kineziološka obravnava popolnoma spremenila človeka
Srečo je gospod v lepih letih, zato sem nad rezultatom še toliko bolj presenečen. Oglasil se je pri nas v precej šibkem stanju, k nam ga je pripeljala njegova žena.
Prve simptome njegove bolezni sem opazil že med pogovorom: odsotnost, počasnost reakcij – tudi govora, šibka življenjska energija, šibkost telesa, neravnotežje pri hoji itd.
Od svojega prvega obiska je Srečo sedaj pri nas na terapevtski in senior vadbi že več kot 4 mesece. In njegov napredek je bil neverjetno hiter. V največje veselje mi je opazovati, kako se mu je povrnila življenjska energija in volja. Njegov nasmeh končno odraža njegovo ime.
Trening moči in povečanje gibalne inteligence
Izboljšanje in učenje gibanja je ključno za boljšo kakovost življenja. Še posebej je kineziološka obravnava pomembna pri tovrstnih boleznih.
Nekaj pomembnih lekcij, ki so našemu Sreču povrnile srečo:
1. Standardne vaje iz fizioterapije zelo pogosto NISO dovoljšen stimulus za zares velik in opazen napredek v kakovosti življenja.
Srečo je takšne vaje že izvajal prej, pri nas se je oglasil, ker je potreboval bolj temeljito obravnavo in napredek.
Standardne vaje iz fizioterapije vključujejo predvsem delo z elastikami in delo na kontroli malih mišic in fine motorike. Vse to je v naši obravnavi vključeno v t.i. ogrevalni ali začetni del pred glavnimi vajami. Prav tako so fizioterapevtske vaje precej preproste, zato pri nas vodimo doktrino, da stranko naučimo, da takšne vaje izvaja samostojno doma. Tako povečamo učinkovitost celotnega programa. Fizioterapevtske vaje so torej dobrodošle, vendar so šele začetek uspeha. Ne sme se končati samo pri tem koraku.
2. Vaje za moč celega telesa MORAJO vključevati obremenitve, uteži, trenažerje …
Postopno učenje in stopnjevanje obremenitev glede na sposobnost je ključ za dolgotrajni napredek. Zato smo s Srečom iz tedna v teden opazovali njegovo adaptacijo in prilagajanje na vedno večje gibalne izzive, s tem pa je pridobival na splošni sposobnosti telesa.
Nujno je, da se v program vključi: vaje na trenažerjih – recimo potisk z nogami in rokami, asistirane in prilagojene sklece, prilagojene počepe, nošenja različnih bremen in fokus na hoji in obremenjeni hoji, ter potiskanje bremen.
Pri Sreču in tudi pri vseh strankah s težavami v ravnotežju, je bil največji napredek dosežen prav s potiskanjem različnih bremen na naših vadbenih saneh oziroma vozičku. Gre za relativno preprost pripomoček, ki pa omogoča hkrati visok napredek v moči celega telesa, povečanje stabilnosti in ravnotežja, ter hkrati zagotavlja popolno varnost in ravnotežje za vadečega.
3. Vadba mora biti individualizirana, vendar ne samo individualna!
Še zadnji pomemben košček v sestavljanki pa je SKUPNOST, PODPORA in POZITIVNA ENERGIJA, ki jo lahko človek resnično prejme na naših kinezioloških vadbah.
Prepogosto so terapevtsko zasnovane vadbe zeeeeeeelooo dolgočasne, sterilne in brez prave energije. Zakaj to omenjam?
Ker za zares dober napredek, se mora človek tudi zares dobro počutiti, ko je med nami. To je še posebej dobro razvidno pri Srečku, saj naravnost uživa v raznoliki družbi in podpori na naših vadbah. Pri napredku je tudi pomembno, da je vadba strokovna in hkrati igriva. Na vadbi se mora slišati vitalna glasba in obkroženi moramo biti z različnimi ljudmi. Če je vzdušje preveč “bolnišnično”, potem iz tedna v teden postajamo bolj bolni in ne bolj močni. Razpoloženje in glasba morata biti sproščena, ljudje pa polni energije. Velikokrat se izkaže, da je bolje, če obiskujete kineziološko vadbo pri izkušenih trenerjih kot pa v kakšni ambulanti ali sterilni sobi.
Naša kineziološka vadba je oblikovana na večletnih izkušnjah. Človeka vodimo od individualne obravnave do tega, da je sposoben izvajati svoj osebni program v skupini do 8. Tako peljemo posameznika od prvega koraka pa vse do tega, da je neodvisen in samostojen.
Toliko o Srečkovi zgodbi. Sedaj je čas, da začnete z vadbo pri nas tudi vi in vsi, ki so vam pri srcu.