Prvi koraki ekipe KinVital
Piše: Luka Hren
Našo bolj »mlado« zgodovino vas verjetno pozna kar nekaj. Že nekaj let smo aktivni v našem kineziološkem centru v Domžalah, zadnjih par mesecev pa se na polno dogaja tudi na Mesarski v Ljubljani, v našem drugem kineziološkem centru. Kdaj, kako in zakaj pa se je vse skupaj sploh začelo?
No nekako takole je šlo …
Pisalo se je leto 2012, ko sem bil še precej bolj mlad, kot sem mlad sedaj. Bil sem še aktiven košarkar in študent 3. letnika kineziologije, ki se je že malce spogledoval s prakso. Kot me je opisala Lili, nimam se sicer ravno za misleca, ampak v moji glavi vseeno vedno nekaj tli in občasno zavre. In ko zavre, takrat je treba stvari sprostiti na plano.
Tako je bilo tudi 2. decembra istega leta. Zvečer sedim za računalnikom in se borim s Facebookom. Verjetno ena prvih stvari, ki sem jih izvajal tam, zato nisem bil čisto prepričan, kaj delam. No pa je uspelo, naredim skupni pogovor in v ta pogovor povabim še 4 sošolce.
Temu bi lahko rekli začetek, tu se začne časovnica KinVitala – 2. december 2012.
Gremo nazaj na tisto, ko v moji glavi nekaj tli in se pripravlja da zavre, da izbruhne. Razmišljam kaj bi rad v življenju počel. Da ne bom košarkar, sem se odločil že par let prej, čeprav bi zagotovo lahko še kar nekaj let igral po slovenskih klubih. Ok, da ne zaidem, to ni moj opis. 🙂
Torej tli in pri tem razmišljam, da bom sam težko uspel. Ne zaupam si dovolj, da bi vse speljal samostojno. Torej, koga povabiti zraven? Naj povabim bolj uspešne od sebe, sošolce z največ znanja ali pač ljudi, ki jim najbolj zaupam? Malce razmišljam in tako zraven pridejo še Uroš, Aljoša, Tija in Igor, osebe, ki sem jim najbolj zaupal.
Verjetno so vam nekatera imena dokaj neznana, in ne, ni bilo še Črta, Jureta, Lili in Špele … še Uroša sem povabil kot zadnjega. 🙂 Prvo kar sem jim napisal, je, da imam eno idejo, da bi začeli nekaj na svojem. Da nimam konkretne ideje, ampak veliko željo in kar nekaj zamisli. Tako smo se dobili enkrat med faksom na to temo in tam se vse začne. Rekli so DA. 😉
Malce sem pobrskal po zgodovini Facebooka in našel slednje …
5. decembra 2012 smo ustanovili privat skupino, kjer smo začeli nizati ideje. Moja prva zmaga je bila, da sem uspešno naredil skupino in notri dodal še vse že prej omenjene osebe. Potem je nekaj časa divjala nevihta v tej skupini, pa ne takšna, kjer bi se prepirali, ampak notri so letele različne ideje. Skupina še vedno obstaja in še vedno se notri veliko dogaja. 🙂
Po pravici nismo imeli čisto razčiščeno kaj bi radi delali. No, to smo morda še celo delno imeli, vendar problem je bil v financah. Skupaj smo imeli približno toliko denarja, da bi lahko odprli društvo, se pravi nekje 30 eur.
V tisti točki verjetno nihče ni bil čisto prepričan, da bomo to idejo kdaj prenesli do te faze, kjer smo sedaj. Sam večkrat nisem bil čisto prepričan, vem da kolegi prav tako. Zato nismo niti kaj preveč iskali podpore pri starših in še kje drugje. Poenostavljeno povedano – bili smo nesamozavestni in preplašeni v iskanju svojega prostora … in brez financ, da bi lahko začeli na veliko. 🙂
Prvi meseci zgodbe KinVital
Kaj se je torej dogajalo v prvih mesecih? Izbirali smo ime … hoteli smo zapakirati kineziologijo v ime, tako so bile ideje Kinesis, KinesioŠport, KinŠport, VitalSpot … KinVital.
Kako zabavno je včasih gledati nazaj v zgodovino. Ravno sem ugotovil, da je ime za KinVital izbrala Tija, jaz pa že nekaj let živim z mislijo, da sem se ga spomnil sam … groza, oprosti Tija. 🙂
Torej, 11. marec 2013 izberemo ime. Še vedno nismo prišli ven iz zaprte skupine. Se pravi smo še vedno kot neka gverila, ki se skriva v gozdu. Ampak smo že dokaj blizu roba tega pragozda, kjer smo izgubljeno tavali zadnjih nekaj mesecev. Ime imamo, to je vse kar rabimo.
Spletna stran se tudi že postavlja nekaj tednov. Hvala Jakob za pomoč!
2. aprila 2013 pa uspešno ustanovimo društvo. Ni šlo vse gladko, saj veste 5 DIF-ovcev ustanavlja nekaj. Razni papirji, pa statut … Tukaj hvala tudi tebe Barbara, da smo dobili bitko s statutom. 🙂
Tega 2. aprila še vedno nismo točno vedeli kaj nas čaka, imeli pa smo društvo in kmalu zatem tudi spletno stran:
http://kinvital.herokuapp.com/
Sedaj smo nezaustavljivi. Hmmm, kako pa dobiti vadeče, je bilo vprašanje. Odgovora nismo ravno poznali, to je bilo opazno tudi na številu vadečih ob začetku naših vadb.
Prvič smo se kot KinVital predstavili na teku trojk leta 2013, takrat se je trenerska ekipa s povsem sveže potiskanimi majicami podala na 29 km traso in jo uspešno pretekla. Z vadbami pa smo začeli kmalu po tem. Bil je 25.5., ko smo začeli s tekaškimi vadbami v parku Tivoli.
Kaj smo počeli na začetku?
Imeli smo tek in intenzivno vadbo. Oboje je potekalo zunaj in na obeh vadbah skupaj nismo imeli vadečih za eno normalno skupinico. 🙂 Pa smo vseeno zagreto delali, bili predani ideji. Sam pogosto nisem mogel spati, ko pa je bilo toliko idej v meni. Pa spet ta nesamozavest in neznanje, tako da je večino ostalo v meni ali pa med nami … 🙂
Pa da ne bo vse tako suhoparno, še ena anekdota iz začetka naših vadb. Stojiva jaz in Uroš na parkirišču, pripravljena za prvo tekaško vadbo. Kdo bo prišel? Povabila sva nekaj kolegov in sošolcev ter upala, da bo kdo prišel. Torej mi stojimo na parkirišču in mimo pride moški ter vpraša, če smo mi tekaška skupina? Hmmm, ja smo … mu precej nesamozavestno odgovorim. Pove, da bi ženo prijavil na tek in se vse dogovoriva. Jooj kako nor začetek. 🙂 Žena dejansko pride in ostane naša stranka kar nekaj let. Je bilo pa mislim, da to edinkrat, da se je kdo prijavil na takšen način. Noro!
Pridno smo tekli in vadili, vmes še zmagali na anteninem natečaju – »ne bodi osel, predstavi svoj posel« in tako dobili zastonj reklamo na radiu antena. Bilo je noro, ampak je nismo ravno izkoristili. 😉
Jeseni tega leta dodamo še tek v Domžalah. Malce mi pomaga mami in povabi še par kolegic. Pa smo začeli, bili smo že prava skupina in nekatere še vedno vestno hodijo k nam.
V tej zasedbi smo vztrajali nekaj časa in leto 2013 zaključili s približno 10 vadečimi. Ja ni nam šlo, bi lahko rekli, ampak sam pri sebi na to nisem gledal tako. Še vedno sem bil najbolj predan ideji. Verjel sem, da imamo to, ne vem pa sicer od kje sem takrat jemal TO.
Spremembe
Spomladi in poleti 2014 pa doživimo nekaj sprememb. Ekipa se je malce spremenila. Bili smo kot uspešen band, ki je bil na vrhuncu slave in kar naenkrat nihče ni več štekal pevca. Ne ni bilo tako, naše poti so se ločile povsem prijateljsko. Bili smo mladi in nismo imeli vsi istih izzivov, ciljev, vizije. Tako sva za kratek čas ostala sama z Urošem. Takrat je bil verjetno kar prelom, lahko bi tudi midva to opustila, ampak sva še vedno verjela v to.
Vse skupaj pa je postalo bolj živo, ko smo v band dodali še 2 nova člana – Črta in Jureta. Hitro smo se ujeli. Črt je prinesel kreativnost, Jure pa samozavest. Sedaj smo verjeli, da to kar delamo, lahko uspe. Cilj je bil naslednji korak, nočemo biti ves čas zunaj na dežju, mrazu, vetru, saj bi bil Črt ves čas bolan. Rabimo prostor … ne zameri Črt. 🙂
Iščemo prostor, malce gledamo po Ljubljani in na koncu najdemo v Domžalah. Bil je avgust 2014, potem pa par mesecev barvanja, žaganja, barvanja, postavljanja … da odpremo novembra. Ok ni šlo, še vedno barvamo in postavljamo. In čakamo opremo. In odpremo konec januarja 2015. To je bil kar velik prelom, ker sedaj končno lahko delamo, kar smo želeli že od začetka, pa nismo imeli na voljo prostora.
Bile so tudi žrtve, glavni naš prosti čas in spanje. Bilo je noro veliko stvari, delali smo po 7 dni na teden, pa ni bilo težko. Imeli smo to zagnanost. Namesto, da bi v petek zvečer užival, kot svoji sovrstniki, sem kolegom iz KinVitala pisal, kaj bi še morali postoriti. Sori fantje, ker sem vam uničeval vikende. 🙂
V Domžalah bomo očitno kmalu upihnili že 3. svečko.
2013 smo imeli 1 uro na teden v telovadnici v Štepanjskem naselju, leta 2014 pa 2 uri na teden na Gimnaziji Poljane. To vse velja za čas med oktobrom in aprilom, preko poletja do vedno ostajali zvesti vadbam v naravi. Leta 2015 dodamo še 2 uri v Kosezah in tam postopoma povečujemo število ur. Prišli smo že do 9 ur na teden v letu 2017 in to je bil znak, da tudi v Ljubljani rabimo prostor.
Bilo je spet nekaj iskanja, pa potem zopet tisto – glasba iz »A je to« pa gremo. Žagamo, barvamo in poleti julija 2017 odpremo svoje prostore na Mesarski 4f v Ljubljani. Noro, že drugi Kineziološki center.
Več ur, več dela. Treba je bilo povečati ekipo. Tako zraven pristaneta še Lili in Špela, ki razbijeta moško monotonost. Mislim, da nam dobro dene ta popestritev. Še vedno pa nam poleg glavne ekipe pomagajo še Ajda in Aljaž, do pred kratkim David. Hvala tudi vam! Da ne pozabim na Katjo, ki nam je vmes nekaj časa precej pomagala pri našem razvoju in še kakšen bi se našel, pa brez zamere. 🙂
Kaj pa je bila tista filozofija, ki smo jo ves čas želeli pisati vzporedno z našo rastjo? Želeli smo biti predani svojemu delu, tako predani, da boste vsi vi čutili to. Da to ni samo vadba, da želimo oblikovati skupnost, ki se bo na vadbah dobro počutila, se z veseljem dobila tudi izven vadb. Želeli smo predati svojo strokovno znanje skozi naše programe in tako na vas vplivati čim bolj celostno. Da za vas ne bo vadba samo 2x tedenska »telovadba« v KinVitalu, ampak da boste vzljubili gibanje tudi v prostem času.
Tako da hvala tebi in vsem vam, ki z nami že kar nekaj časa soustvarjate in pišete našo zgodbo.
