Razgled nad Ljubljansko kotlino v dobri družbi z ričetom na vrhu
Piše: Črt Korošec
Čisto zares, ričet je bil v minulem nedeljskem dopoldnevu eden od težko pričakovanih ciljev KinVital skupinskega pohoda na Veliko planino. Pa niti ne toliko zaradi ričeta samega, ampak zato, ker smo se že vnaprej veselili dejstva, da nam bo ob prihodu na vrh z ričetom postregel kdo drug, kot naš dragi prijatelj Jani z ženo Ireno. Oba sta namreč ena izmed predstavnikov ekipe zvestih vadečih našega ‘KinVitalnega’ pogona.
Od vsega lepega, kar smo v nedeljo doživeli skupaj z našimi vadečimi na eni najlepših razglednih točk v Sloveniji, najprej izpostavljamo ričet. Zakaj? Prvič, bil je pač izjemen. Drugega seveda ni bilo pričakovati izpod rok profesionalnega kuharja.
Drugič, slučajno dobro predstavlja in simbolizira smisel takih in podobnih druženj, ki jih KinVital ekipa občasno pripravi za svoje vadeče. Naj razložim …
Ričet je v nedeljo predstavljal skrb, prijateljstvo, spoštovanje, dobro voljo in hvaležnost. Splanirati, nakupiti ter hrano z vključno piskrom, priborom ter ostalo kramo dan prej transportirati pod vrh Velike planine v nahrbtnikih, ki se po teži lahko primerjajo s težo polno opremljenega velikega vojaškega nahrbtnika, z naše strani vzbuja ogromen občutek hvaležnosti.
Lastnoročno skuhati toplo malico za 30 nadebudnih pohodnikov in tekačev pač ni le še ena od rutinskih kuharij. Je znak prijateljstva in lepa gesta. Morda dokaz, da vadeči opažate našo željo po ustvarjanju prave male skupnosti, ki jo je sprva združila rekreacija pod našim vodstvom in se skozi mesece in leta razvila v tisto pravo ‘žmohtno’ zmes vzajemnega sodelovanja.
Tokrat je izpostavljen ričet, vendar takih in podobnih gest v obliki obdarovanj, pobud pomoči in izkazovanja hvaležnosti naših vadečih smo deležni na vsakodnevni ravni. HVALA VAM! 🙂
Zakaj se pravzaprav kot kineziologi veselimo takih dni, kot je bil nedeljski pohod na Veliko planino? Ker z našim delovanjem in kar se da osebnim pristopom pri našem delu, snujemo pravo pravcato skupnost, ki sama od sebe napaja ter širi eno od naših glavnih prizadevanj in namenov delovanja – oplajanje, širjenje in promoviranje telesno aktivnega preživljanje prostega časa.
Hodili smo, tekli, se sončili, napajali s prelepimi razgledi, se smejali, spoznavali, prijateljevali, debatirali in še kaj. Občasno naša ekipa kineziologov predava in svetuje tistim organizacijam, ki vlagajo v promocijo vitalnega življenjskega sloga, a verjemite, ga ni predavanja in knjige, ki bi dosegala tako učinkovitost v promociji, kot to omogoča povezana skupnost podobno mislečih ljudi.
Kako malo je včasih potrebno, da se ljudje spravimo v pogon. Tako malo potrebne organizacije, le povod in vzpodbuda je bila dovolj, da se nas je dobra trideseterica zbrala v nedeljo dopoldne in uživala na svežem zraku, se zrekreirala in napolnila baterije predvsem na račun pogovora, smeha ter izmenjave mnenj vse od ‘rumenih’ do strokovnih vsebin.
Večkrat omenjamo, da se naše poslanstvo ne omejuje zgolj na ure, ko smo skupaj na vadbah v telovadnici ali zunaj v parku. Če želimo naš entuziazem, znanje, izkušnje in strokovno mrežo deliti z ljudmi na način, ki dejansko pusti vtis in prinaša rezultate ter zadovoljstvo na dolgi rok, potem so taki in podobni družabni dogodki več kot odlični.
Najlepša hvala torej vsem, ki nas podpirate tako ali drugače. Vaša pozornost nas poganja naprej in ni skrivnost, da podobni izleti poleg že ustaljenih tekaških druženj v prihodnje postanejo stalna praksa. 🙂
Dovolj besedičenja, ‘potopis’ pa naj nadaljujejo kar fotografije same:
