So smisel Ljubljanskega maratona rekordi ali kaj drugega?
Piše: Črt Korošec
Ljubljanski maraton je mimo in zopet se je pričelo odštevanje do naslednjega. Tudi KinVital ekipa je del celotne kulture Ljubljanskega maratona ali bolje rečeno tekaške kulture v splošnem, saj s svojimi rekreativnimi programi držimo baklo marsikateremu tekaču rekreativcu in ga vzpodbujamo na njegovi poti spopadanja z lastnimi pričakovanji.
Iz leta v leto čutimo, kako se v naši mali sredini krepi tekaški duh oziroma naša lastna tekaška kultura. Prijateljstva so močnejša, tekači čedalje bolj redno tečejo in napadajo vedno več rekreativnih tekaških tekmovanj. Ker vidimo, da naša prisotnost vpliva na nekatere tekače v tolikšni meri, da nam popolnoma zaupajo, ob tej priložnosti stopamo korak nazaj in s strokovno-etičnega zornega kota skušamo vsaj približno objektivno pokomentirati smisel našega truda pri vodenju našega malega tekaškega gibanja. Kajti, nivo zaupanja, ki s strani vadečih iz leta v leto raste, prinaša toliko večjo odgovornost z naše strani, z rastjo odgovornosti pa raste tudi naša želja, da prejetemu zaupanju pridemo enakovredno nasproti.
Ljubljanski maraton iz leta v leto raste na popularnosti, popularnost in dobre odzive pa seveda vedno pospremijo tudi dvomi in kritike, ki prihajajo s strani ljudstva kot predstavnikov različnih strok. Bodimo karseda objektivni – besede vzpodbude, podpore in na drugi strani besede dvoma običajno izhajajo iz dobronamernih vzgibov posameznikov. Žal je le slaba komunikacija tista, ki povzroča slabo voljo in kreg med ljudmi z različnimi mnenji.
Ta zapis ni nič drugega kot izpostavljanje osebnega mnenja na podlagi mešanice preštudirane literature in praktičnih izkušenj trenerjev podjetja KinVital. Namen tega razmišljanja? Izpostavitev mnenja, ki naj služi za nadaljnjo spoštljivo razpravo, s pomočjo katere upamo, da rekreacijo s skupnimi močmi popeljemo v smeri pozitivnega razvoja. Razvoja, ki rekreativcem na dolgi rok pripelje čim več pozitivnih učinkov in karseda malo spremljajočih negativnih posledic.
S tem mnenjem vzpodbujamo h konstruktivni debati kolege kineziologe, naše profesorje ter vse ostale, ki jih tematika zanima in želijo z željo po dobrem prispevati poglede in ideje za skupno dobrobit in uspešen razvoj rekreativne kulture.
Množična tekaška prireditev – Ljubljanski maraton
Slika 1
Za slovenske razmere je Ljubljanski maraton ogromna prireditev, ki se zaradi svoje veličine ne dotakne le tisočev udeležencev prireditve in preostalega spremljevalnega dogajanja tekom celega leta, temveč se tiče tudi tistih, ki s samo prireditvijo nočejo imeti nikakršnega opravka. Tako je, ne smemo pozabiti tudi na tiste, ki jim tovrstna prireditev predstavlja trn v peti, najsi bodo to domačini mesta Ljubljane, ki so za del vikenda prikrajšani običajne mobilnosti najsi bodo to tisti, ki enostavno ne želijo teden prej in teden po prireditvi imeti cele dneve opravka z govoričenjem o teku, tekaških copatih in osebnih rekordih. Ljudje imamo pač različne interese in prav je, da se tega vsaj zavedamo.
Če ima neka prireditev že tako velik vpliv, tudi na tiste, ki si tega pravzaprav ne želijo, potem je prav, da v skupnem seštevku dobrega in slabega vsi skupaj kot neka družbena celota potegnemo ven vsoto, ki na koncu prispeva k pozitivnemu vplivu navkljub nekaterim negativnim lastnostim. Saj veste, nobena medalja nima le ene plati.
Pa izpostavimo le dve posledici ali morda spretneje rečeno dva pojava (pozitivnih in negativnih), ki jih s seboj prinaša porast tekaške kulture in z roko v roki tudi porast priljubljenosti Ljubljanskega maratona. Da zapisano mnenje ne bo preveč enostransko (sem namreč del ekipe KinVital, ki s svojim delovanjem aktivno prispeva h krepitvi tekaškega gibanja ter ravno zato o tej temi težko razglabljam povsem objektivno in nepristransko), se bom potrudil izpostaviti pozitiven in negativen vpliv na rekreacijo, ki ga trenuten tempo razvoja tekaškega razvoja lahko prinaša.
Rekordizacija v rekreaciji
Že dejstvo, da je v medijskih poročanjih izstopal odzven spodrsljaja organizatorjev letošnjega ljubljanskega maratona in posledično izplačilo denarne nagrade šestim namesto trem tekačem, je dovolj v razmislek o tem, ali je fokus sporočila podanega s strani rekreativne tekaške prireditve, sploh dovolj močno usmerjen v verjetno sprva načrtovan temelj. Temelj, zaradi katerega verjamem, je prireditev sprva sploh zaživela – druženje, aktivno preživljanje prostega časa, čaščenje okolja v katerem bivamo. Poleg tega ob vsem maratonskem dogajanju seveda nismo pozabili opozoriti na tisto majceno pomembno malenkost – rekord ni padel, a bi lahko!
Slika 2
Le v razmislek, kakšno sporočilo dajemo tistim, ki še niso prežeti s telesno aktivnim življenjskim slogom, a se morda nagibajo k temu? Otrokom? Mladini? Če zavoljo argumenta o rekordizaciji ozkogledno pozabim na vse ostale dejavnike, lahko črnogledo sklepam, da poročanje o samem dogodku obarvano skorajda izključno le s številkami (rekordi, osebni rekordi udeležencev, denarne nagrade, stroški organizatorja, število udeležencev …) prehitro služi k vzpodbujanju obstoječih kot potencialnih rekreativcev k agresivnemu in strogo sistematičnemu pristopu za sicer sila enostavno rekreativno udejstvovanje – tek. Težnjo po suhi produktivnosti, sistematičnosti in strogi disciplini prenašamo iz stresnega profesionalnega življenja v tistih nekaj minut preostalega prostega časa, ki nam je še na voljo v dirki življenja.
*Komercializacija rekreacije bi se tematsko seveda lepo umestila v pričujoč zapis, vendar se je tu ne bom dotikal, ker je o tej temi že veliko napisanega in je ob kritikah sodobnega športno-rekreativnega gibanja često izpostavljena. Zato sem se odločil izpostaviti dva pojava, ki sta ravno tako omenjena v komentarjih in zapisih o rekreaciji, vendar ne prednjačita tako kot tema komercializacije.
Ne razumite narobe, disciplina, produktivnost in ostale lastnosti so same po sebi zaželjene in uporabne v današnjem življenju in podpiram tudi krepitev le-teh skozi šport ter rekreacijo. Vendar menim, da smo šli v rekreaciji s tem predaleč. Kot da je rekreacija obarvana le še z idejo, da je njena vloga trening, dril in vojaški pristop k sistematični gradnji lastne osebnosti.
No, tako hudo menim, da še ni, vendar žal še vedno plujemo v tej smeri. Vsaj z vidika senzacionalnega poročanja o denarnih nagradah, rekordih in napakah organizatorjev. Občutek imam, da se zgodbe o druženju, sklepanju in krepitvi prijateljstev, užitku ter osebnih občutkih kar izgubljajo ob teži novic o rekordih in zaslužkih.
Kaj ne razpredamo dovolj o številkah, denarju in racionalnosti že v službah in vzdrževanju lastnega gospodinjstva? Res želimo tovrstne pogovore seliti še v prostočasno dejavnost kot je rekreacija?
Druženje in prijateljstva
Ljudje smo socialna bitja in odkriti, sproščeni odnosi s soljudmi so verjetno eden glavnih izvirov zdravja in vitalnosti. To smo sami ugotovili tudi na terenu pri delu z našimi vadečimi.
Predpogoj, da smo trenerji ali kineziologi sploh lahko zgled in vir informacij, ki imajo vsaj minimalno možnost, da postanejo del uporabnega znanja vadečih, je naša človeška dostopnost. Opazili smo, da je naša prva linija ofenzive pri ozaveščanju vadečih o izjemnem pomenu telesno aktivnega življenjskega sloga pristen človeški pristop do soljudi. Znanje na področju kineziologije je šele drugi val ofenzive, ki je učinkovit šele takrat, ko prva napadalna linija razbije obrambo na drugi strani.
Vse naše rekreativne programe skušamo peljati tako, da se sleherni vadeči počuti sprejetega v naši sredini. Dokler imamo ekipo, katere cilj je s svojo prisotnostjo na vadbah predstavljati zgled, biti vir uporabnih informacij in imeti zadostno mero empatije za tvorbo vzpodbudnega in pozitivnega ozračja na terenu, imamo možnost prelivanja našega znanja v uporabno vrednost vadečim.
Naša tekaška druženja so tako pravzaprav druženje zunaj štirih sten, kjer iščemo možnost maksimalno učinkovitega ter prijetnega dvosmernega prenosa informacij med trenerji in vadečimi. Tek bi lahko v tem primeru označili le kot medij, ki predstavlja mazilo, zaradi katerega komunikacija med podobno mislečimi bolje poteka.
Ljubljanski maraton je množična prireditev in kot taka ima podoben namen kot naša tekaška druženja. Je zbor enako oziroma podobno mislečih ljudi, ki skozi nek skupen medij – tek komunicirajo, se spoznavajo ter krepijo že osnovana poznanstva. Tovrsten dogodek s seboj vedno nosi izjemno močan naboj, ki pa je posledica kombinacije nekaterih dejavnikov.
Ne glede na tematiko dogodka, veliko evforijo prinaša množica sama po sebi. Že to, da se posameznik nahaja v množici, četudi direktno ne komunicira z nobenim, mu sproža specifičen koktajl ‘socialnih’ hormonov, ki lahko povzročajo prijetne občutke. Preprosto, le predstavljajte si razliko, ko se sprehodite po centru mesta polnem ljudi ali ko se sprehodite po zapuščenih ulicah ali osamljeni gozdni poti. Četudi ste v obeh primerih tiho in si mislite svoje, vas bodo navdajali drugačni občutki.
Pripnimo zdaj na učinek množice učinek delitve osebne izkušnje z ostalimi, ki je od vas zahtevala napor, nekaj odrekanja, disciplino. Omenjena izkušnja je pravzaprav celoletna tekaška priprava in seveda udeležba na samem maratonu, ki ne glede na stopnjo napora vsekakor zahteva več volje ter energije kot brezskrbno ležanje na plaži. In ker smo socialna bitja, ta izkušnja discipline, telesnega napora in odločitve posvečanja svojega omejenega prostega časa za tekaške podvige, pridobi na uporabni vrednosti šele takrat, ko jo delimo z nekom. Če pa imamo to srečo, da izkušnjo delimo s podobno mislečim, je prej omenjeni koktajl socialnih hormonov toliko močnejši in toliko bolj povezovalen.
S tega zopet ozkoglednega stališča pa ima disciplina in sistematičnost v rekreaciji pozitivno vlogo, saj lahko v pravi meri služi k močnejšemu ‘socialnemu koktajlu’. Saj vemo, stresni in travmatični trenutki nas lahko močno zbližajo ali zelo oddaljijo. Zakaj? Ker je takrat čustvena zavzetost najvišja. Podobno je pri discipliniranem rekreativnem udejstvovanju. To, da se rekreativec disciplinirano drži svojega rekreativnega urnika, zahteva svojo porcijo volje, energije in celo odrekanja. Ko posameznik prakticira določeno raven discipline in vztrajnosti ter mu to prinaša dosego zastavljenih ciljev, je to pomemben sestavni del osebne sreče. To je pač del naše biologije. Če teh fizioloških mehanizmov ne bi imeli, potem bi tudi pračlovek sredi lova zgolj zaradi padca zainteresiranosti marsikdaj opustil lov in se k domačemu ognjišču vrnil praznih rok.
Disciplino in sistematičnost sem sprva umestil v komentar, kjer sem izpostavil njun negativen prizvok, nekaj odstavkov kasneje že zagovarjam njun pozitiven prispevek k rekreaciji. Disciplina je pač potrebna v življenju človeka, a kar se rekreacije tiče, je tu predvsem problematično razmerje med prakticiranjem stroge discipline in sistematičnosti ter spontanostjo. Zagovarjati skušam le osebno mnenje, da je dandanes ob rekreativnih prireditvah in prostočasnih dejavnostih disciplina kronično preveč izpostavljena. Na račun česa? Na račun spontanosti in igre.
Prekomerno sistematično in disciplinirano rekreiranje po mojem mnenju pač zastruplja telesno rekreacijo. V zgornjih odstavkih sem izpostavil, kako lahko disciplina in odrekanje po eni strani dejansko krepi socialne vezi enako mislečih ljudi. A če je tega preveč, omejujemo druga skrita orožja socializacije, ki so ravno tako močna, če ne močnejša.
Igra in spontanost v gibanju so dejavnosti, ki spravljajo človeka v evforijo, sproščenost in odmik iz realnosti v svoj domišljijski svet. Igra človeka vedno pripravi do močnega čustvovanja, ki je običajno v barvah veselja in navdušenja. Kot sem dejal prej, ko je človek čustveno zavzet, je možnost za intenzivno komunikacijo s sočlovekom toliko večja. K igri običajno spada tudi spontanost v gibu, ker to, kar človek v igri čustveno doživlja, mora tudi izraziti. In ker smo telesna bitja, čustva vedno izražamo skozi telesni gib. Tu imajo mojstri plesa in podobnih telesnih veščin veliko izkušenj o tem, kako spontan gib povezuje ljudi med seboj ter omogoča vpogled v samega sebe, saj so šele izražena čustva tista, ki nas definirajo navznoter in navzven. Neizražena in potrta čustva pa so pot v socialno izolacijo in ‘otopelost’, ki je lahko tudi odraz nepoznavanja samega sebe.
Igra
Psihološki in sociološki teoretiki, ki so proučevali igro in tisti, ki jo še, se strinjajo, da se igra kaže v več različnih oblikah. Morda lahko trdim, da je tudi sistematična priprava na večji telesni napor ob vnaprej določenem datumu (Ljubljanski maraton) neke vrsta igra. Tako kot je posel za nekoga igra. Ali vodenje pomembnega projekta. Elementi igre so vpeti tudi v resne stvari, kot je posel in služenje denarja. Tako ima igra svoje mesto tudi v rekreaciji, ne glede na obliko in pristop.
Kot se je nekdo nekoč izrazil: »Igra je resna stvar.«
Morda bi lahko dandanes v rekreaciji lahko govorili celo o igri dosežkov – lov na rekorde in podobno. Dokler je to igra v pravem pomenu besede (prostovoljnost, varnost, izmišljena pravila, namišljen svet), potem v lovu na rekorde ne vidim veliko slabega. Bojim pa se, da je rekordizacija postala tako močno vpeta v rekreacijo, da tisti, ki šele vstopajo v rekreativno sfero (mladi in odrasli, ki se poprej niso rekreativno udejstvovali), ne vidijo rekordizacije kot njihovega lastnega namišljenega sveta, za katerega so se odločili sami, temveč kot realnost, pogojeno s strani družbe. Za take posameznike lahko osebni rekordi, sistematičnost in stroga disciplina pomenijo edino pravo obliko rekreacije. Še huje, tovrstna oblika rekreacije lahko posamezniku postane minimalna potrebna cena za vstop v določen socialni krog in kot taka nujno zlo. Nujno zlo pa niti približno ni podobno sferam igre.
Igra v gibanju ne prispeva le k evforiji in pobegu iz realnega sveta. Sproščeno, spontano in igrivo gibanje naša telesa izpostavlja bistveno večjemu številu gibalnih situacij, kot jih ima možnost načrtovan in sistematiziran trening. Tisti, ki se ukvarjamo z gibalnim opismenjevanjem rekreativcev in športnikov, opažamo zaskrbljujoče trende. Iz prve roke lahko opazujemo mladoletne športnike, ki so skozi usmerjanje v določeno športno panogo gibalno aktivni od malih nog po več ur na dan, vendar jim tolikšna količina gibanja v času srednješolskih let prinaša čedalje več poškodb. Le od športne panoge je odvisno, katere gibalne primanjkljaje bo mladi športnik razvil. V takih primerih ni problem manjko gibanja, temveč prevelika količina enih in istih gibalnih vzorcev. Tolikšna količina pravzaprav, da so že mladi fantje in punce nesposobni nekaterih osnovnih naravnih gibalnih strategij kot so stabilna izvedba navadnega počepa ali pa preprost predklon, kjer marsikateri mladi športnik sploh ne seže s prsti do tal ali celo do gležnjev.
Spontana in sproščena igra, brez zastavljenih ciljev, omogoča telesu, da ga v pol ure podvrže desetkrat ali stokrat več gibalnim vzorcem kot preozko usmerjen sistematiziran trening v pol leta.
Ravnovesje
Igra in spontanost na eni strani ter disciplina in sistematičnost na drugi strani. Kaj sodi v rekreacijo in kaj ne? Če si zastavimo tako vprašanje, potem lahko filozofiramo in krešemo mnenja v nedogled brez nekega vmesnega uporabnega zaključka.
Bolj me zanima iskanje rešitev, morda sistemskih kot enostavnih rešitev na nivoju posameznega trenerja ali vaditelja, kako igro, spontanost, disciplino in sistematičnost v rekreaciji dozirati v ravno pravih mešanicah. Tu seveda odpade generaliziranje, ker vendarle moramo spoštovati različnost posameznikov, ožjih ter širših socialnih krogov in interesnih skupin. Sistemsko gledano je ta oreh še najtrši, a na ravni posameznega trenerja vidim možnost osveščanja in posledično prilagajanja njihovega dela tako, da rekreativci ali mladi športniki pod njihovim vodstvom rastejo v gibalno razvite posameznike, ki telesno-družabne aktivnosti smatrajo kot nekaj povsem običajnega, vsakodnevnega ter tudi zabavnega in sproščujočega.
Namen tega zapisa
Pričujoč zapis objavljam zato, ker je k moji stroki pripeta profesionalna in osebna odgovornost do ljudi, ki od kineziologa pričakujejo investicijo časa ter energije v prispevek, ki bo na dolgi rok pripomogel k razvoju rekreacije v taki smeri, da le-ta predstavlja pozitiven del človeške socializacije.
Ljubljanski maraton in podobni rekreativni dogodki rastejo in pridobivajo na veljavi, kar je super! Kapo dol organizatorjem, saj menim, da so del istega boja, katerega del sem tudi sam in ekipa katere del sem že četrto leto – promocija telesno aktivnega in družabnega življenjskega sloga. Tako kot vsaka stvar (tudi moje delo in moji projekti) ima tudi dobronamerna rekreativna prireditev kot je Ljubljanski maraton tekom očitno prehitrega razvoja človeštva svoje minuse in nevarnosti. Zato v tem zapisu opozarjam na tisto eno nevarnost, ki sem se jo odločil izpostaviti v tem zapisu – rekordizacijo rekreacije.
Opozarjam pa vas, rekreativce. Pojav rekordizacije je zaradi kapitalizma in verjetno drugih dejavnikov presedlal iz profesionalnega športa v rekreacijo. Rekordizacija je igra, ki je postala resen posel in izgublja na spontanosti in iskrenosti igre. V vrhunskem športu je že postala pogoj za materialni oziroma preživetveni obstoj. Ne pustimo, da preplavi tudi športno rekreacijo!
Namen športne rekreacije je bil od začetka sproščeno in igrivo preživljanje prostega časa, katere cilj je tudi socializacija preko igre. V kolikor se bomo prepustili in ob rekreativnih dogodkih govorili pretežno le o osebnih rekordih, pretečenih kilometrih ter denarnih nagradah, drvimo k temu, da bo rekreacija postala nič drugega kot umetno ustvarjeno socialno potrjevanje in dokazovanje ter posledično le podaljšanje kroničnega stresa in anksioznosti iz profesionalnega življenja v prosti čas.
Nič nimam proti, da pustimo sistematizacijo v rekreaciji, skozi katero lahko krepimo in oblikujemo samodisciplino, korektnost, natančnost, vestnost. Opozarjam le na to, da se potrudimo in ohranimo precejšen del sproščenosti in igrivosti v rekreativno obarvanem prostem času.
Ker igra je resna in pomembna stvar!
Nekaj preprostih idej rekreativcem za ohranjanje ravnovesja
Reden tekač naj se vsaj 1x tedensko odpravi na tek, pri katerem lokacijo, dolžino, tempo in morebitno družbo prilagodi trenutnemu razpoloženju. Raje večkrat, vendar to je stvar posameznika.
Pri športni igri, ki jo radi redno igramo s svojimi prijatelji, si kdaj izmislimo dodatno (neumno) pravilo in s tem umirimo tekmovalni naboj ter okrepimo družabni aspekt igre.
V svoj rekreativni urnik redno vključujmo novosti. Preizkusimo se v športnih igrah ali dejavnostih, ki jih še nikoli nismo. Raziskujmo (skozi tek, hojo, kolesarjenje) kotičke narave, ki so nam nepoznani.
Preprosto se zdivjaj! Piknik in nočna igra klasičnih otroških skrivalnic mladih odraslih preizkušeno nepozabljiva izkušnja! 😉
Delimo raje zgodbe o tem, kako si tekom tekaško obarvanega minulega leta in dvema udeležbama na Ljubljanskem maratonu postal del skupine ljudi, s katerimi se tedensko lahko družiš in pozabiš na dnevne obveznosti ter se hkrati še razgibaš na svežem zraku. In to pa zaslugi organizatorjev Ljubljanskega maratona, ki so te s svojim sporočilom prepričali, da se pridružiš tekaški skupini in z njimi uživaš v spremstvu tekaškega koraka.
Slika 1: vw-ljubljanskimaraton.si, pridobljeno dne 6.11.2016
Slika 2: www.24ur.com, pridobljeno dne 6.11.2016
