Sprememba prehranjevalnih navad ne sme biti muka!
Piše: Črt Korošec
Veliko ljudi jamra in sprašuje kako se lotiti sprememb svojih navad prehranjevanja. Niso zadovoljni s svojim telesom, svojim zdravjem, počutjem in z včasih preveč porabljenega denarja.
Tokrat sem se odločil nekaj mojih razmišljanj in nasvetov pretvoriti v pisno obliko z upanjem, da doseže več ljudi. Vendar v prihajajočih odstavkih ne odkrivam nič posebno novega, morda le strnem nekaj dejavnikov, ki jih vsi poznamo, a se jih zavedamo v posamičnem smislu in velikokrat pozabimo, kako močno so lahko povezani med seboj. Želim si, da vas s tem člankom opomnim in opozorim na to, da je prehranjevanje kompleksna slika, katerega se ne moremo uspešno lotevati le z rigoroznim štetjem kalorij.
Si tisto kar poješ. No, skoraj. Prištejmo še vpliv okolja na spiritualni in duhovni ravni in imamo bolj realno sliko. Vendar se zavedamo, da brez hrane pač ne gre.
Hrana tako omogoča naš obstoj. Je gradnik in energent našega celotnega bitja. A hrana je skozi tisočletja naše evolucije pridobila bistveno večji socialno kulturni status. Postala je veliko več kot le opeke in malta našega telesa. Hrana sama po sebi je danes celo razpoznavni element različnih človeških kultur. Saj veste, prva asociacija ob rižu so Kitajci, ob klobasah Nemci, ob hamburgerju pa … No saj veste sami.
Obred
Torej hrana ni več le opeka in malta. Je še vse kaj drugega kot to. Do hrane imajo danes praktično vse kulture poseben, svojstven odnos. Prehranjevanje je postalo izjemno pomembno obredno dejanje. Z obredi pa ljudje izražamo svoj odnos, prepričanja o marsikaterih pojavih, katerim priča smo iz dneva v dan. Najsi bodo to naravni pojavi, abstraktne izkušnje, katere si moramo skozi obrede poenostaviti za potrebno razumevanje, medosebni odnosi. Obredi so lahko individualni, namenjeni posamezniku, da si na poenostavljen način osmisli vse svoje abstraktne misli in podobe, ki so plod mentalnega, čustvenega in duhovnega delovanja. Poznamo tudi skupinske obrede, mišljene združevanju in oblikovanju medosebnih odnosov.
Obredi nam predstavljajo ogromen del vsakdana. In ravno eden izmed ključnih in najpomembnejših v vsakem dnevu povprečnega človeka ali družine je povezan ravno s hrano. Seveda mislim na kosilo oz. dandanes bolj večerjo. Že s časovnega vidika, je absolutni dnevni zmagovalec med vsemi obredi, kajti obrok, ki ga poješ v 15 minutah se je pripravljal najmanj pol ure, največkrat okrog ene ure. Za pomembnejše priložnosti, kot so na primer obedi v čast praznikov znamo iz enega kosila narediti celo znanost in se proces priprave hrane lahko zavleče tudi na en teden. V skladu s tem obredom imamo zapisana tudi kompleksna pravila za vsako priložnost, različne družbe in okoliščine, imenovana bonton. Tako kot pri vseh ostalih pomembnih dejavnostih.
Odgovor na vprašanje, kako je nekaj tako enostavnega in samoumevnega, kot je hranjenje, postalo tak velik cirkus, je enostaven. Hrana je bistvena za preživetje in obstoj posameznika. Poleg kisika, je naša najnujnejša potreba. Zatorej ni presenetljivo, da je hrana predmet najvidnejših obredov človeštva.
To pa sploh ni slaba stvar. Če zavoljo tega odstavka pustimo vlogo hrane kot gradnika in vira energije ter se osredotočimo na vpliv hrane na človeka s čustvenega in socialno kulturnega vidika. Hrana nam s svojim okusom, vonjem in videzom sproži široko paleto čustvenih stanj. Hrana nas sprosti, umiri, daje občutek ugodja, nas vznemirja… Še enkrat, trenutno ne govorim o vseh tistih kemičnih reakcijah v telesu, ki vzbujajo apetit in pripravljajo prebavila in celice v telesu na absorbcijo prepotrebnih hranil. Trenutno govorim o tem, kako lahko hrana s svojim videzom zadovoljuje našo potrebo po vizualni estetiki. Kako nas sama priprava hrane spravlja v zadovoljstvo, kajti kuho ne jemljemo le kot pripravo hrane na zaužitje, temveč je kuhanje pravi projekt, ki okupira in zadovoljuje naše potrebe po estetiki, ustvarjalnosti, produktivnosti, druženju (ko kuhamo s partnerjem, družino…), nagradi. Nagrada na koncu pa je ogromna, saj jo sestavlja potešitev lakote, zadovoljstvo nad končanim projektom, zadovoljstvo nad kasnejšim druženjem ob obedu in po njem.
Hrano lahko uporabljamo za tolažbo, kot darilo, z njo lahko zapeljujemo… Je izjemno pomemben del kulture in našega življenja. Praktično nezanemarljiv.
Prvoten in ključnejši namen hrane pa je seveda zagotavljanje gradnikov in energije potrebnih za to, da je bitje živo in v pogonu. V fiziologijo in biologijo se ne bom spuščal, ker knjig o sestavi hrane in njenih fizioloških učinkih na organizem je nešteto. Naj objasnim vsaj osnove.
Hrana kot gradnik
Hrana, ki jo uživamo, je sestavljena iz več makrohranil. Ogljikovih hidratov, beljakovin, maščob, vitaminov, mineralov, balasta ter vode. Glavni gradniki, ki vplivajo in skrbijo za gradbeni material našega telesa so beljakovine, maščobe, minerali in voda. Medtem ko hidrati, maščobe in vitamini služijo predvsem kot energenti in snovi, ki omogočajo vrsto življenjskih procesov. Balast je tisto, kar telo ne absorbira v sistem (ne služi ne kot gradnik in ne kot energent), vendar ga telo vseeno koristno uporabi za pomoč pri prebavi. To že marsikdo ve, vendar se je vseeno vredno spomniti, da je naše telo sestavljeno iz vsega tistega kar smo kot organizem zaužili vse od spočetja naprej. Torej, vse kar smo spravili skozi usta v želodec in tistih prvih devet mesecev skozi popkovino. Tukaj je zopet na mestu vsem znan rek: »Si tisto, kar poješ.« Potemtakem ni ravno vseeno kaj spravimo vase, kajne?
Hrana kot energent
Za zagotavljanje energije so predvsem odgovorni ogljikovi hidrati in maščobe. Hrana je naše gorivo. Če ga zmanjka, ugasnemo. Tisti, ki bere ta članek, po vsej verjetnosti nima problemov z zagotavljanjem zadostne količine goriva. Ima celo ogromno izbiro med veliko goriv različnih kakovosti. Danes smo nekateri lahko srečni, saj nimamo problema zagotavljanja goriva samega, problem imamo z zagotavljanjem kvalitetnega goriva.
Tako kot vemo pri avtomobilih, če natočimo v rezervoar slabo gorivo, bo avto naredil manj kilometrov in moč motorja bo manjša. Poleg vsega skupaj, je ob slabšem gorivu tudi obraba materiala pogonskega sklopa večja – življenjska doba avtomobila se krajša. Podobno je tudi pri živem organizmu. Ravno tako ima na našo kvaliteto in dolžino življenja gorivo – hrana močan vpliv. Zopet, ni ravno vseeno kaj spravimo vase, kajne?
Namen začetnih odstavkov je predvsem grob oris pomembnosti hrane v današnjem življenju človeka. Je izjemno pomemben faktor, ki narekuje kvaliteto našega življenja. In upam, da se strinjaš in zavedaš pomembnosti tvoje prehrane in kakšen celosten vpliv ima le ta nate. In šele zdaj, ko se zavedaš kakšno moč ima hrana, kako v bistvu vpliva na tvoje zdravje, izgled, počutje, odnose itd., šele zdaj si je pametno postaviti vprašanje, kako in kaj za vraga naj jem, da se bom počutil v redu, bom zdrav, ampak bom ob hrani tudi užival?
Poskušam tudi opozoriti o vplivu razmišljanja na način, ki je še vedno najpogostejši pri odločitvah o spremembi prehranskih navad. V smislu shujševalnih diet in nenadnega spreminjanja prehranskih navad z namenom čim hitrejšega doseganja rezultatov kot so izguba odvečne maščobe, pridobitev puste mase…
Po domače povedano, presedlati iz svinjine, pic, hamburgerjev in Coca-Cole na solato, sadje in vodo v roku parih dni. In potem pričakovati, da ti mogoče uspe zadržati takšno ‘zdravo’ dieto do konca svojih dni.
Težko!
S takimi podvigi, pa čeprav si sposoben zdržati to ‘zdravo’ spremembo par mesecev ali celo pol leta, si lahko delaš medvedjo uslugo. Težko je pričakovati uravnoteženo funkcioniranje posameznika ob solati in proseni kaši, če prej v dvajsetih letih njegov jedilnik ni vseboval drugega kot na primer hitre hrane.
Organizem je navajen določene vrste hrane, in se z velikimi odstopanji odzove z velikim šokom. (Pre)hitro presedlanje na ‘zdravo’ solato in proseno kašo iz ogromne količine hitre hrane, lahko hitro za nekoga predstavlja preveliko spremembo in s tem povezan stres.
Je*** moč volje
Intenzivne spremembe, s katerimi bi radi spremenili naše predvsem negativne navade in razvade zahtevajo od nas veliko mero odločnosti in izjemno moč volje. Ne prav veliko, da s spremembo začnemo, vendar je odločnost in trdna volja potrebna, da s spremembo nadaljujemo in zdržimo več kot eno minuto. Kaj šele en mesec!
Volja je potrebna predvsem zato, ker se nam ob vsakršni spremembi spremeni od prej shranjen vzorec obnašanja in odzivanja. Recimo, da nekdo je dvakrat na dan. Da lahko skozi dan zdrži le z dvema obrokoma, se vsakič naje skoraj do nezavesti. Dva obroka dnevno in takrat na vse ali nič, je že navada, ki diktira in podpira tudi ostale navade, ki so tej podrejene. Kar pomeni, da dva obroka do ‘nezavesti’ lahko pripeljeta do nepokretnosti dvakrat na dan za kako uro zaradi prepolnega želodca. To nato vodi v novo dodatno navado, kot je popoldanski spanec. In tako naprej…
Kot, vidiš lahko ena sama navada vodi potek celega dne.
In takrat, ko greš iz dneva v dan skozi iste vzorce in navade, ti tako obnašanje postane avtomatizirano. Cel dan imaš praktično na avtopilotu. Podzavest ureja operacije, ki so dodobra utrjene, zato da lahko zavest uporabljaš za nove in trenutne ‘akcije’. Podzavest pa je bistveno močnejša in obsežnejša od zavesti (nekateri strokovnjaki ocenjujejo razmerje zavest-podzavest 1:100.000).
Odločitev, da bomo prenehali s prenažiranjem in presedlali na solato, puranja prsa in vodo, spremenili število obrokov iz 2 na 5 na dan, v roku nekaj tednov je seveda zavestna. Zdaj je tvoja naloga, torej naloga zavesti, da premaga dolgoleten vzorec obnašanja, ki za sabo potegne marsikatere druge navade in obrede, vodene s strani podzavesti, katere kapaciteta je ocenjena z 1:100.000 v korist podzavesti. Da ti tak podvig uspe, potrebuješ izjemno odločnost in močno voljo.
Kaj dejansko mislim z ‘je*** moč volje’? Zakaj bi se postavljal v situacijo, v kateri imaš že od samega začetka, mikroskopske statistične možnosti, da ti sploh uspe? Redki so ljudje, ki so na takem nivoju osebne rasti, da bi bili sposobni premagati tak izziv. In kar je najpomembneje, ob tem hkratno tudi uživali. Problema se da lotiti na drugačen način. In sicer na način, pri katerem za tak podvig ne potrebuješ volje, ki bi premagala Supermana. V bistvu potrebuješ za dosego nekega cilja vložiti tako stopnjo napora, odločnosti in volje, s katero razpolagaš vsak dan. Nič več.
Kako? Preprosto. Najbrž si že slišal za načelo postopnosti. Uporabljaš ga vsakodnevno. Če hočeš nekoč dvigniti 100 kilogramov, pa v življenju nisi dvignil ničesar težjega kot svoj nahrbtnik, potem verjetno ne boš začel trenirati z 80 kilogramsko utežjo. Ne, začel boš s petimi kilogrami in nato postopno prilagal kilogram za kilogramom. Vendar v današnji dirki za časom in največjo možno optimizacijo časa, energije in denarja velikokrat pozabljamo na načelo postopnosti. Tako pride do stresa, nezadovoljstva, bolezni, poškodb in konec koncev tudi slabših rezultatov.
Pozabi na čas. Pozabi na to, da moraš biti čim hitrejši, čim močnejši, čim pametnejši v najhitrejšem možnem času. Če dobro pomisliš, potemtakem s tako filozofijo življenja ugotoviš, da nikoli ni dovolj hitro, dovolj učinkovito, dovolj dobro. Življenje ti postane en sam stres. Pozabiš in zanemariš trenutek, ki ga ravnokar doživljaš, v želji na čim boljši jutri. Skorajda ne živiš več tistega otipljivega fizičnega življenja, ki ti je na voljo ta trenutek, vendar živiš v iluziji prihodnosti. Vse seveda v želji zagotovitve boljše prihodnosti. Tak način življenja pa ni ravno prijeten.
Torej, če si ugotovil, da nisi zadovoljen z dosedanjim načinom svojega prehranjevanja in ga želiš spremeniti, pa nekako ne najdeš motivacije in volje za želeno spremembo, se poskusi ne preveč ozirati naprej v prihodnost. Cilj je seveda pomemben, saj se po njem ravnaš. Vendar ne postani suženj tega svojega cilja. Naj ti ne bo cilj alfa in omega, ampak naj ti bo pomembna sama pot do cilja. Bodi srečen že pred dosego svojega cilja. Bodi srečen že jutri, ko boš komaj začel s spremembami. In ne šele čez 5 let, ko boš goden za manekena pri D&G.
Spreminjaj se postopno in počasi. Za prvi teden je dovolj že, če 2 decilitra kupljenega soka zamenjaš z vodo. Mimogrede, sokovi predstavljajo večji problem kot čvrsta hrana. Drugi teden poskusi zdržati vsak drugi dan brez kakršnihkoli sokov in jih nadomesti z vodo (vodo z okusom pusti pri miru, ker se ne razlikuje preveč od sokov). Nato v tretjem tednu dodaj dnevno še en dodaten manjši obrok (sadje, zelenjava, ki ti je všeč,..), brez da bi se obremenjeval s sestavo in zmanjševanjem količine tvojih običajnih obrokov. Tako počasi nadomeščaš hranila, ki bi se jih rad znebil z željenimi.
Pomembno je, da počasi vendar vztrajno vnašaš najmanjše možne spremembe v svoj jedilnik. Eksperimentiraj tako, da ti bo všeč. Preberi kakšno knjigo (izogibaj se rumenim stranem) in se malo izobrazi, da boš lahko tisti stari ‘junk’ lahko nadomestil s hrano, ki je kvalitetna in ki ti je predvsem VŠEČ! Ne sili se s hrano, ki se ti ne dopade, le zato ker je zdrava. Ob taki ponudbi, ki jo imamo danes, je to neumnost.
Najpomembnejša začimba v celotnem procesu in ki je potrebna, da je proces uspešen na dolgi rok, je užitek. Uživaj ob hrani. Saj temu je namenjena. Če bi bila namenjena le zadovoljitvi potreb po energiji in gradnikov, potem je ne bi kuhali in cmarili do nezavesti, dodajali začimbe in preizkušali norih kombinacij. Hrana je prepomemben dejavnik našega življenja, da bi se z njo igrali v smislu hitrih shujševalnih diet in podobno. Ker je tako močno vpeta v nitje našega življenja, se rezultati našega odnosa do hrane kažejo tudi na ostalih področjih našega življenja. Razlog, zakaj mogoče malce dolgovezim je to, ker nočem, da se hrano jemlje za samoumevno, predvsem pa nočem, da se podcenjuje njeno vlogo.
Tisti nasvet, ki ga dejansko ponujam v tej zmedi odstavkov pa je enostaven. Če imaš željo po spremembi svojih prehranskih navad, se jih loti P-O-Č-A-S-I in P-O-S-T-O-P-N-O. Drugače se ti lahko maščuje. Predvsem pa ne misli le na jutri, ampak uživaj ob teh spremembah že danes. Upočasni se in si vzemi čas za opazovanje svojega telesa in počutja. Opazuj kako hrana vpliva na tvoje trenutno počutje in se temu primerno ravnaj in eksperimentiraj. Preberi kakšno knjigo o prehrani.
Naj za konec izpostavim lasten primer. V srednji šoli mi je hitra hrana predstavljala večji del jedilnika. Ko sem se odločil za spremembe, sem najprej v roke vzel nekaj literature. Začel sem s tem, da sem za malico še vedno vzel isti sendvič kot poprej, le manjšega. Zato, da sem zraven lahko dodal jabolko. In to je bila edina sprememba celega prvega tedna. S takim in še počasnejšim tempom, sem prišel do tega, da se mi hitre hrane sploh ni treba braniti, ker mi enostavno ne odgovarja več. Diši mi sicer še vedno, vendar se je zlahka izogibam, le vsake toliko si jo privoščim. Sokove sem popolnoma zamenjal za vodo in morda spijem okrog 1-2 litra sokov na mesec. In tako naprej.
Kar je najpomembneje, od začetka uvajanja sprememb je minilo približno 7 let in niti enkrat nisem bil zaradi uvajanja sprememb lačen, niti enkrat nisem čutil pomanjkanja, niti enkrat te spremembe niso povzročile slabe volje in občutka po tem, da je zdravo prehranjevanje prehud zalogaj zame. Ob hrani sem začel veliko bolj uživati in jo bolj ceniti. Trenuten rezultat je tak, da je moja prehrana popolnoma drugačna kot izpred sedmih let. Počutim se bolje. Imam več energije. Porabim manj denarja. Število bolezni tekom leta sem zmanjšal za polovico. In za vse skupaj nisem porabil nič več odločnosti in volje, kot je potrebujem vsak dan, da si pripravim zajtrk.
Ne pozabi, počasi se daleč pride! Zdaj se pa zamisli in vprašaj zakaj je temu tako.
