Ultramaraton – zmenek na slepo in ljubezen na prvi pogled
Piše: Uroš Kožar
Ta zapis je nastal v času, ko aktivno razmišljam o tem, kam na »ultro« v naslednjem letu. Pa ne na večdnevni glasbeni festival pri naših južnih sosedih, ampak morebiti na večdevni tekaški izlet, no ja, mogoče tudi k našim južnim sosedom. V zadnjih letih so teki daljši od maratona pridobivali na priljubljenosti in so velikokrat polni pri nas in v naši okolici, v tujini pa se je potrebno že skoraj praviloma boriti, ne samo na tekaški trasi, ampak že za štartne številke.
Pravijo, da kdor ni hiter, preprosto raje teče dlje. Pa vendar temu ni tako in tudi sam se s tem sploh ne strinjam. Če samo pogledam letošnjo izkušnjo, ko je zmagovalec Transvulcanie 75 km dolgo traso premagal v dobrih sedmih urah, skoraj polovico hitreje kot jaz! In med tem premagal 4500 višinskih metrov!
Ne! Pravi ultramaratonci zagotovo niso počasni. 7 ur za 75 kilometrov pomeni tempo, hitrejši od 6 min/km! Ampak to ni glavna tema mojega zapisa. Govoril bom o ultramaratonu kot razdalji, ki je daljša od maratonskih 42 km, čeprav vem, kako bi naš kralj ultramaratona Dušan Mravlje zastrigel z ušesi, če bi prebral kaj takega.
Šele sedaj spoznavam, koliko poguma in še več mladostniške neumnosti je bilo v meni, ko sem se z Lukatom leta 2015 prijavil in udeležil 110 kilometrske ultre v hrvaški Istri. V nogah sem imel komaj dva klasična ravninska cesta maratona, prijavil pa sem se na tek na razdalji več kot 2,5 maratona s 4500 višinskimi metri vzpona. Tek, ki je trajal 5 krat dlje kot moj deviški nastop na maratonu! Bil je kot zmenek na slepo, na katerem se zaljubiš na prvi pogled!
»Nihče te ne vpraša po času in nihče te po času ne sodi!«
Štartna številka.
Razlog, zakaj sem se zaljubil v ultramaraton in trail tek so ljudje! Kot je enkrat na svojem Facebook profilu zapisal Ginger Runner (tekači veste o komu govorim 🙂 ) – »Na trail teku smo vsi tekači enaki! Od tistih ki zmagajo, pa vse do tistih, ki komaj lovijo časovne limite. Čas je popolnoma nepomemben in osebni ego je nekaj, kar tekači tam ne poznajo. Vsi med sabo delimo nepozabne izkušnje in lastne dosežke. Nemogoče je določiti zmagovalca! Nihče te ne vpraša po času in nihče te po času ne sodi! Izjemno in nevarno zasvojljivo«
Na ultri se vse to eksponentno še veča. Ne me razumeti narobe. Še vedno rad obujem svoje rdeče puščice in se zapodim po asfaltu in ne gledam drugega kot tempo na uri. A daljši teki so tisti, ki bi jih izbral, če bi moral izbrati. Mogoče zato, ker sem v osnovi še vedno trener/kineziolog in ne tekmovalec, na tek pa ne gledam le skozi številke, ampak veliko širše. Še dobro, da ne rabim izbrati!
Druga stvar zakaj imam rajši daljše teke, ultramaratone in to raje po stezicah kot po asfaltu je, ker rad treniram za ultramaraton. Trening za ultramaraton je dokaj odprto področje. Disciplina je mlada, zato ni zelo jasnih smernic kot na primer za atletski tek. Če hočeš preteči 100 kilometrov, moraš preprosto v nogah imeti veliko kilometrine. To pa je trening, ki ti omogoča, da obiščeš različne kraje, tečeš tam, kjer želiš in se velikokrat na zapestni računalnik oziraš le toliko, da ti pove, koliko ur si že na poti ter da ne zamudiš na kosilo/večerjo ali na delovno mesto. Včasih so to dobro znane poti po ljubljanskem Rožniku, včasih pa je to dolgi tek skozi dolino Tamar na Vršič in nazaj v Kranjsko Goro. Slovenija je prečudovita in nam omogoča dober poligon za »trening« ultramaratona.
A tako kot vsaka stvar ima tudi ultramaraton svoje pasti. Kljub temu, da je intenzivnost treningov po večini nizka, je količina tista, ki je ključna in navadno precej velika. Sam delam po nekje 100-120 km v najbolj intenzivnih tednih, ko se pripravljam na ultramaraton. Za prave ultramaratonce niti ne prevelika številka, a mi več zaradi ostalih obveznosti ne uspe, hkrati pa čutim, da je to za moje cilje popolnoma dovolj. Pri taki količini teka se poškodbe hitro prikradejo in to tiste, ki se jih zlepa ne rešimo, kronične. Zato je potrebno biti previden!
Nepopisno veselje ob prihodu v cilj.
Trening za ultramaraton ni samo veliko teka, ampak je kljub vsej enostavnosti še vedno potrebno upoštevati osnovna načela vadbenega procesa. Če se v te vode šele podajate, je postopnost ključna! Prehod iz maratona na 110 kilometrov ni ravno idealen! Obstajajo številne prireditve, ki ponujajo vmesne razdalje in bolj postopen prehod do stotice. A nekega pravila tu spet ni! Če za 10 kilometrov velja, da jo je sposoben preteči vsak tekač, za polmaraton sta potrebni 2 leti treninga, za maraton pa 4, težko rečemo koliko let je potrebnih za 100 kilometrov! 10?!
O tem, kaj potrebuje uspešen ultramaratonec v naslednjem zapisu … Torej, kam spomladi na ultramaraton?
