Verige v našem telesu

Ja, imamo jih. Pa premalokrat se jih zavedamo. Rečemo jim miofascialne verige – pa ni tako zapleteno, kot se sliši.

Miofascialno pomeni skupek mišic (mio) in fascij (vezivnega oz. povezovalnega tkiva). Teorija miofascialnih verig namreč govori o tem, da vsaka mišica sicer opravlja svojo določeno nalogo, kadar je v izolaciji, hkrati pa tudi veriga več mišic prispeva svoj delež h gibanju. Kako si z njimi pomagamo pri bolečinah v križu in podobnih težavah?

Začnimo na začetku. Če pogledamo nanje skozi prispodobo vlaka z vagoni: vsak vagon ima svoje lastnosti, kot so teža, dimenzije itd. Prav tako ima vsak člen v miofascialni verigi svoje lastnosti. Zgoraj sem sicer omenila, da govorimo o verigi več mišic, moramo pa se zavedati, da niso samo mišice tiste, ki sestavljajo ta vlak, pač pa ne smemo pozabiti tudi na aponevroze, kite in vezivna tkiva oz. fascije. Za nameček pa ne gre samo za njihove različne lastnosti, pač pa tudi upoštevajmo, da so te lastnosti spremenljive. Variirajo glede na temperaturo in hidracijo tkiva, nanje pa vpliva tudi mehanski dražljaj.

Katere poznamo?

Z leve proti desni:

Sprednja povrhnja
Zadajšnja povrhnja
Lateralna
Spiralna
Zadajšnja funkcionalna
Sprednja funkcionalna

Tu so opisane verige celotnega telesa, poznamo pa še nekaj verig, ki sestavljajo zgornje okončine – roke.

Kakšen vpliv ima to na dejansko gibanje?

Dokler je telo v optimalnem stanju, delovanja miofascialnih verig navadno niti ne opazimo. Problem nastane, kadar je en člen v verigi – ena mišica (ali kita…) spremenjena. Lahko gre za zakrčenost mišice, natrganino ali vnetje tetive. Veriga je močna le toliko, kot je močan njen najšibkejši člen, zato je logično, da delovanje verige naenkrat ni več usklajeno. Druge mišice prevzamejo delo šibkejše mišice, nato pride do kompenzacij gibalnih vzorcev, to pa lahko vodi v nadaljnje poškodbe.

Določene študije popolnoma ovržejo teorijo miofascialnih verig, nekatere nakazujejo na le znaten prenos sil, spet druge pa pokažejo, da se sile dejansko prenašajo vzdolž verig. Tako so na primer prišli do dokazov, da razteg gastrocnemiusa oz. mečne mišice poveča obseg giba vratnega dela hrbtenice. Razteg zadajšnjega oz. posteriornega dela nog naj bi imel celo podoben vpliv na razpon giba vratne hrbtenice kot lokalno raztezanje vratnega dela hrbtenice.

Celo bolečine v ledvenem delu hrbtenice naj bi se lahko lajšale po principu verig. Ljudje z bolečinami v tem predelu imajo pogosto omejeno gibljivost zadnje lože – z manipuliranjem tega območja bi lahko vplivali tudi na predel križa. In obratno, če odpravimo bolečine v križu naj bi to zmanjšalo tenzijo v zadnji loži, in to brez ene same raztezne vaje za samo zadnjo ložo.

Zanimiva je tudi informacija, da je ob pokrčenju kolka in hkratnem iztegu kolena razpon giba v skočnem sklepu oz. gležnju manjši od kakršnega koli drugega položaja. To nam govori o tem, da določeno dogajanje višje po miofascialni verigi vpliva na dogajanje v krajnem delu.

Kako si lahko pomagamo z miofascialnimi verigami pri vadbi?

Teorija miofascialnih verig nam pomaga tako pri diagnostiki, kot tudi pri sami terapiji oz. zdravljenju. Na internetu najdemo marsikatero vajo, namenjeno določeni miofascialni verigi – te so po navadi namenjene gibalni kontroli in predstavljajo podporo osnovnim gibalnih vzorcem (počep, izpadni korak, deadlift, pa tudi tek in šprinti…). Dejansko pa lahko že z dobro začrtanim treningom konkretno teh omenjenih gibalnih vzorcev poskrbimo za sleherno verigo in za to ne potrebujemo dodatnih specialnih vaj.

Torej, v kolikor je določen del telesa problematičen, ne iščimo rešitev samo lokalno. Poglejmo raje globalno sliko in upoštevajmo vlek miofascialnih verig, ki nas lahko pripelje do resničnega izvora težave.