Težave z ramenskim obročem sodijo med najpogostejše razloge za obisk strokovnjaka, saj lahko močno vplivajo na kakovost življenja in omejujejo vsakodnevne aktivnosti. Med najpogostejšimi diagnozami, ki povzročajo bolečino in omejeno gibljivost, sta sindrom zamrznjene rame (adhezivni kapsulitis) in glenohumeralni artritis, ki pogosto privedeta do dolgotrajnega neugodja ter zmanjšane funkcionalnosti sklepa.
V tem članku se bomo podrobneje posvetili sindromu zamrznjene rame – stanju, ki postopoma povzroča bolečino, togost in omejeno gibanje ramenskega sklepa. Raziskali bomo njegove vzroke, potek, simptome in najučinkovitejše pristope za obravnavo in rehabilitacijo.
Kako nastane sindrom zamrznjene rame?
Nastanek in potek sindroma zamrznjene rame
Sindrom zamrznjene rame (adhezivni kapsulitis) je stanje, pri katerem pride do postopne ali nenadne izgube gibljivosti ramenskega sklepa, pogosto spremljane z bolečino. Čeprav natančen vzrok nastanka še ni povsem razjasnjen, strokovnjaki verjamejo, da nanj vpliva kombinacija različnih dejavnikov, ki so lahko akutne, še pogosteje pa kronične narave.
Kaj povzroča sindrom zamrznjene rame?
Glavni vzroki, ki prispevajo k nastanku tega sindroma, vključujejo:
- Psihosomatske dejavnike – stres, dolgotrajna napetost in psihološki dejavniki lahko vplivajo na razvoj bolečine in omejene gibljivosti.
- Biomehanske in strukturne nepravilnosti – težave v glenohumeralnem sklepu (ramenskem sklepu) in diskinezija lopatice (nepravilno gibanje lopatice) lahko povzročijo napetost in okvaro mehkih tkiv.
- Poškodbe in nepravilnosti v vratni in prsni hrbtenici – težave, kot so degenerativne spremembe, slaba drža in mišična neravnovesja, lahko vplivajo na celoten ramenski obroč.
- Predhodne poškodbe – zvini, zlomi ali pretekle operacije ramena lahko povečajo tveganje za razvoj
Sindrom zamrznjene rame lahko prizadene kateregakoli posameznika, vendar je najpogostejši pri ljudeh, starejših od 35 let, z največjo pojavnostjo med 40. in 60. letom starosti. Pogosteje ga opažamo pri ljudeh s sedečim načinom življenja, pri tistih, ki dlje časa ohranjajo statične drže, ter pri posameznikih z določenimi sistemskimi boleznimi, kot sta diabetes in ščitnične motnje.
Kako dolgo traja zdravljenje?
Ena največjih težav pri sindromu zamrznjene rame je dolgotrajnost zdravljenja. Proces okrevanja lahko traja od nekaj mesecev do več let, odvisno od stopnje prizadetosti in pravočasnosti začetka rehabilitacije. Poleg tega obstaja velika možnost, da se stanje ponovi, bodisi na istem ali drugem ramenskem sklepu.
Tudi ko bolečina postopoma popusti, posamezniki pogosto še dolgo občutijo omejeno gibljivost in šibkost v rami, kar vpliva na vsakodnevne aktivnosti. Oseba lahko doživlja težave pri dvigovanju roke nad glavo, oblačenju, česanju ali celo pri tako preprostih gibih, kot je seganje v zadnji žep na hlačah.
Zakaj je dolgoročna strategija pomembna?
Za uspešno odpravljanje sindroma zamrznjene rame ni dovolj le zmanjšanje bolečine – ključno je postopno obnavljanje gibljivosti, jakosti in nadzora nad gibanjem. Brez ustrezne rehabilitacije lahko rame ostane trajno okrnjena, kar vodi v zmanjšano kakovost življenja in povečano tveganje za ponovitve.
Dolgoročna strategija mora vključevati:
- Mobilizacijske vaje za postopno vračanje gibljivosti sklepa.
- Vaje za moč z namenom izboljšanja stabilnosti in podpore ramenskega obroča.
- Raztezanje in miofascialne tehnike za zmanjšanje napetosti v mišicah.
- Pravilno telesno držo in ergonomijo za preprečevanje dodatnih težav.
Sindrom zamrznjene rame je pogosto podcenjeno stanje, saj se mnogi sprijaznijo z bolečino in togostjo ter odlašajo s strokovno obravnavo. Vendar pa pravočasna in pravilno usmerjena terapija močno skrajša čas okrevanja ter pripomore k trajno zdravemu in funkcionalnemu ramenskemu sklepu.
Ne odlašajte s strokovno pomočjo!
Ena najpogostejših napak pri sindromu zamrznjene rame je predolgo čakanje na strokovno obravnavo. Veliko ljudi odlaša tedne ali celo mesece, preden poiščejo pomoč, medtem ko se gibljivost rame postopoma zmanjšuje. Sčasoma postane stanje veliko težje obvladljivo, terapevtski pristopi pa morajo biti agresivnejši, da bi ponovno vzpostavili normalen obseg gibanja. Hkrati lahko dolgotrajna omejitev gibanja okrepi psihosomatske vplive, ki dodatno vplivajo na samopodobo ter povzročajo živčno-mišične blokade v prizadetem predelu.
Sindrom zamrznjene rame lahko bistveno spremeni telesno držo, biomehaniko hoje in vsakodnevnih gibanj. Sprva se te spremembe morda ne bodo kazale kot bolečina, vendar lahko sčasoma zaradi kompenzacijskih mehanizmov povzročijo dodatne težave.
Kako se to zgodi?
Ramenski obroč je tesno povezan s prsno hrbtenico, vratom in prsnim košem ter vpliva na to, kako nosimo glavo in ohranjamo telesno držo. Ko se obseg gibanja v rami zmanjša, pride do spremenjene aktivacije mišičnih skupin, kar vpliva na telesno stabilnost in nadzor gibanja. Ta sprememba je lahko posledica spremenjene statike, oslabljenih toničnih refleksov ter prilagoditev vestibularnega in vidnega sistema.
Poleg tega je funkcija prsne hrbtenice in ramenskega obroča neposredno povezana z delovanjem ledvene hrbtenice in medeničnega obroča. Ne gre le za biomehansko povezavo, ampak tudi za vpliv živčno-mišičnega nadzora in kinestetičnega zaznavanja telesa. Zato ni nenavadno, da se pri ljudeh s kroničnimi težavami v rami postopoma razvijejo tudi bolečine v ledvenem delu hrbta.
Kaj storiti?
Ne čakajte, da se stanje poslabša! Če opazite togost in bolečino v rami, je ključno, da čim prej poiščete strokovno pomoč.
Preprečite dolgoročne posledice! Pravočasna rehabilitacija zmanjšuje tveganje za kompenzacijske mehanizme, ki lahko vplivajo na celotno telesno držo in gibanje.
Upoštevajte celostni pristop! Sindrom zamrznjene rame ni samo težava ramenskega sklepa – vpliva na celoten mišično-skeletni sistem, zato je pomembno, da se obravnava v širšem kontekstu telesne drže in gibanja.
Ne dovolite, da vas težave z ramo dolgoročno omejujejo. S pravočasno obravnavo lahko preprečite dolgotrajne zaplete in poskrbite za nemoteno gibanje ter kakovostno življenje!
Torej, kako pristopiti k ljudem, ki imajo sindrom zamrznjene rame?
Najprej je potrebno opraviti pregled in posvet, s katerim želimo prepoznati/izvedeti:
- Možne morfološke dejavnike tveganja
- Posturalne dejavnike tveganja
- Vsakodnevne ergonomske dejavnike tveganja
- Vpliv predhodnih poškodb in razvojnih motenj v gibalnem razvoju
- Vpliv vsakodnevnih športnih in gibalnih aktivnosti
- Vpliv vida in vestibularnega aparata (preprosti gibalni testi, če z njimi kaj odkrijemo, posamezniku predlagamo obisk specialista)
- Pridruženih boleznih (npr. fibromialgija, osteoporoza)
- Orientiranost posameznika in gibalno inteligenco
- Psihosomatske vidike nastanka poškodbe
Za oceno vseh teh točk, velikokrat potrebujemo cca. 2h intenzivnega pogovora in dela s klientom.
Velikokrat možne dejavnike tveganja še dodatno prepoznamo skozi terapevtski proces, ko bolje spoznamo posameznika. Velikokrat se tudi zgodi, da se posameznik tekom izvedbe programa spomni dodatnih podrobnosti in situacij, ki vam jih morda ni povedal na posvetu. Zato je tekom procesa zelo pomembna interakcija med vadečim in kineziologom.
Glede na posvet se kasneje pripravi vadbeni program in če je potrebno se svetuje tudi interdisciplinarno vzporedno sodelovanje s strokovnjaki kot so:
- fiziatri
- ortopedi
- manualne terapevti
- kiropraktiki
- fizioterapevti
- kineziologi
Kadar je sindrom zamrznjene rame dolgo trajajoč, je za učinkovito reševanje teh težav nujno potreben interdisciplinarni pristop z medsebojnim sodelovanjem, saj je obravnava iz terapevtskega vidika zelo zahtevna. Zavedati se moramo, da z uporabo znanja samo enega strokovnjaka lahko dosežemo velik napredek, hkrati pa je možnost, da se pojavi stagnacija v izboljševanju stanja, zelo velika.
Izvedba vadbenega programa pri ljudeh, ki imajo sindrom zamrznjene rame zahteva veliko mero potrpežljivosti tako iz strani terapevta kakor tudi iz strani vadečega, saj je napredek veliko bolj postopen kot pri ostalih gibalnih omejitvah, hkrati pa tudi bolj boleč.
Pomembna je tudi disciplina posameznika pri spreminjanju gibalnih navad in tudi izvajanju terapevtskih vaj v lastni režiji. Prav tako se občasno svetuje obisk savne in toplih kopeli, ki začasno zmanjšajo hipertoničnost kritičnih mišičnih skupin in odpirajo možnost napredka terapevtskem protokolu, še posebej iz vidika gibljivosti ramenskega obroča.
Sam terapevtski protokol za sindrom zamrznjene rame ponavadi zasnujemo na že v prejšnjem članku omenjenem principu kineziološke obravnave.
Nekaj primerov vaj in testov
Sindrom zamrznjene rame in njegovo reševanje uporablja veliko število testov in vaj, ki so tudi po izvedbi prilagojene stanju posameznika, a bomo pa vseeno izpostavili nekaj izmed teh vaj in testov, ki so primerni za reševanje tega sindroma.
Sindrom zamrznjene rame še zmeraj omogoča posamezniku, da lahko obe dlani prenese na ledveni del hrbta. Bomo pa opazili, da se na prizadeti strani lopatica po prsnem košu slabše odmakne od hrbtenice in prsnega koša. Na isti strani bomo opazili še rahel premik ramena proti ušesu in omejitev v mobilnosti glenohumeralnega sklepa. Prisotna je še lahko kompenzacija v trupu, ki se kaže kot rahel ali izrazit lateralni upogib trupa. V večini primerov ta test spremlja bolečina na sprednji strani ramena.
Težji primeri boleče roke ne bodo uspeli prenesti niti do zunanjega roba zadnjice, še posebej, če se test izvede na tleh. Seveda se vzporedno ob uporabi tega testa uporabijo testi zunanje in notranje rotacije glenohumeralnega sklepa, impingement testi in testi skapulotorakalnega ritma.
Pri tem testu, ki se lahko uporablja tudi kot terapevtska vaja, testiramo stopnjo horizontalne addukcije glenohumeralnega sklepa ob delni fiksaciji lopatice. Pri klientih z bolečinami ali omejenim obsegom gibanja, se bolečina pojavlja v sprednjem delu ramena. Bolečina se velikokrat opisuje kot utesnitev.
Notranja rotacija stoje s sprotnim miofascialnim sproščanjem zunanjih rotatorjev (predvem teres minor) in fiksacijo lopatice. Poleg fiksacije lopatice je pomembno, da ramenski obroč ob izvedbi notranje rotacije ne uhaja v pretirano elevacijo, hkrati mora trup zadržati nevtralni položaj brez odklonov. Levo prikaz primerne izvedbe, desno prikaz slabe izvedbe. Namen te vaje je sprostiti zunanje rotatorje nadlahtnice, ki s slabo koordinirano ekscentrično kontrakcijo pretirano ustvarjajo tenzijo med lopatico in nadlahtnico, kar ob pridruženi slabi koordinaciji m. trapezius privede do nepravilnega gibanja lopatice, ključnice in posledično glenohumeralnega sklepa.
Če v terapevtske namene potrebujemo bolj agresivno fiksacijo lopatice se zgoraj izvedena vaja lahko prilagojeno izvede leže na boku. Se je pa potrebno zavedati, da je ta izvedba bolj agresivna, hkrati pa nekoliko bolj stabilna in nadzorovana. Vaja se lahko izvaja s pomočjo žogice ali brez. Pri sami namestitvi pazimo na položaj vratu, ki naj bo v podaljšku hrbtenice, na fiksacijo lopatice in nevtralni položaj trupa predvsem v smeri odklona. Vaje ne izvajamo na silo, ampak s počasnimi ponovitvami postopoma povečujemo obseg gibanja. Vaja ni primerna za kliente, ki so v preteklosti imeli večje težave z nestabilnostjo ali izpahi glenohumeralnega sklepa. Prikazana izvedba je napredna oblika te vaje. Vajo lahko izvedemo tudi brez žogice in pomožnega valjčka.
Velikokrat nam o stanju ramena veliko povejo že osnovni testi gibljivosti. Npr. prijem za lopaticami, ali izvedba notranje rotacije v abdukciji v sedečem ali stoječem položaju nam odkrijeta zelo veliko glede samega delovanja ramenskega obroča, kakor tudi vpliv interakcije ramenskega obroča z ostalimi telesnimi segmenti.
Na levi sliki je prikaz zadovoljive gibljivosti ramenskega obroča, kakor tudi zadovoljiv nivo posturalne stabilnosti in nadzora. Na sredinski sliki opazimo slabo gibljivost, kakor tudi odstopanje v posturalni stabilnosti in nadzoru. Na desni sliki lahko vidimo zelo pomembeno gibalno kompenzacijo, ki nakazuje na nepravilno delovanje posteriornega dela ramena. Če smo pozorni, vidimo da ob abdukciji in notranji rotaciji glenohumeralnega sklepa prihaja do dviga in potiska ramena naprej, kar je znak disfunkcije posterionega dela ramena in znak povečanega stresa na sprednji del ramena.
Vsekakor je sindrom zamrznjene rame kompleksen in zelo zahteven terapevtski zalogaj. Ob začetnem napredku se učinkovitost posameznih terapevtskih protokolov velikokrat zelo omeji in doseže plato. Zato je pomembno, da se tako klient kot tudi terapevt zavedata pomembnosti interdisciplinarne obravnave, ki je lahko ključna pri premagovanju obstoječega “terapevtskega platoja”.
Več na temo o kineziološkem pristopu k odpravljanju težav v ramenih si lahko ogledate tudi na spodnjem posnetku, ki je krajši kolaž povzetkov naših dosedanjih pogovorov z avtorjem članka, Tadejem.
Časovnica video posnetka:
0:03 – Bolečine v rami? Ni nujno, da vzrok tiči v rami.
3:28 – Kako lahko vidni kot vpliva na težave v rami?
4:27 – Kako lahko zvit gleženj sčasoma pripelje do težav v rami.
6:04 – Kaj pa vaje potiskov nad glavo in težave v ramenih?
7:31 – Je pravilna izvedba določene vaje dovolj za izboljšanje mobilnosti v rami?
9:16 – Pasovi za izboljšanje drže – DA ali NE?
Odpravite bolečine s strokovnimi nasveti naših zaposlenih!
Postani vitalni učenjak in odpravite bolečine v telesu popolnoma brezplačno!
Brez skrbi, pošiljamo samo uporabne vsebine, brez oglasov.
