Kaj je hernija?
Izraz hernija se nanaša na izliv vsebine organa, ki posledično draži in pritiska na sosednje strukture. Čeprav se o herniji največ govori v zvezi s hrbtenico, se lahko ta pojavi v mnogih organih, najnevarnejše v možganih.
Običajno se pred hernijo najprej pojavi oteklina, sam izliv pa nato imenujemo hernija ali ekstruzija. Vendar nas zanima predvsem hernija kot pojav pri poškodbah diskov ali medvretenčnih ploščic. Ker so diski mehke kolagenske strukture, je jasno, da se hernija nanaša na diske in ne na kostne dele hrbtenice – vretenca.
Ker so diski nekakšne ”vzmeti” med vretenci, je poškodba diskov podobna poškodbi vzmeti pri avtomobilu – ta del postane slabo gibljiv in celo paradoksalno, preveč gibanja je poškodbo tudi povzročilo.
Vendar to še ne pomeni, da se moramo za zaščito hrbtenice gibanju odrekati! Ravno nasprotno. Kot bomo opisali v naslednjih odstavkih, je primerno odmerjeno in pestro gibanje tisto, kar zasledujemo za zagotavljanje zdrave hrbtenice.
Poglejmo, kaj vse torej povzroča to neprijetno nadlogo.
Vzroki za pojav hernije
Genetika
Genetika je nekaj, na kar težko vplivate. Lahko pa s prepoznavanjem mehanskih posledic svoje genetske strukture hrbtenice razumete, kakšno in kolikšno gibanje je še primerno za vašo hrbtenico. Genetika vam namreč določa kar nekaj pomembnih predispozicij, ki bi jih morali upoštevati pri vadbi in življenju.
Ljudje se namreč ne rodimo samo z različno dolgimi nogami itd., pač pa tudi različno oblikovanimi vretenci in diski. Tako so hrbtenice lahko različne med seboj, kot sta si različna tanka leskova šiba in močno deblo hrasta.
Tako lahko ljudje s kratkimi hrbtenicami in čvrstimi vretenci večjega obsega prenašajo mnogo večje sile, saj imajo večinoma širšo podporo mišičnega tkiva in močnejšo zgradbo hrbtenice z bolj sploščenimi diski, ki pa posledično ne omogočajo tolikšnih amplitud gibanja.
Zato boste med akrobati in plesalci pogosteje videli sloke in ”tanke” ljudi, večinoma mlajše starosti (pri mladih so diski še bolj prožni), medtem ko pri športih moči ravno obratno. In zato ni potrebno vsakega siliti v doseganje maksimalne gibljivosti v hrbtenici, saj ”čvrsto hrastovo deblo” ne premore tolikšne gibljivosti.
V nasprotju s ”hrasti” imamo tudi bolj sloke ljudi s tanjšimi hrbtenic in višjih, a ožje oblikovanih diskov. Takšne hrbtenice omogočajo veliko večji razpon gibljivosti. Ti ljudje lahko hrbtenico gibljejo veliko bolj, pa še vedno ne bodo poškodovali diskov.
Cena te genetske gibljivosti je manjša sposobnost prenašanja sile, zato med najmočnejšimi ljudmi na svetu ne boste videli veliko takih, če sploh kakšnega, ki ima izjemno gibljivo hrbtenico. Prav tako je cena te gibljivosti možnost poškodbe diska zaradi ožje podporne strukture mišic (ožja ramena in trup) in manjšega refleksa elastičnosti.
Ta zaradi večje gibljivosti v hrbtenici naredi podporno mišičevje in mehke strukture bolj sproščene (manj zategnjene), s tem pa se ”uniči” naravni tonus, s katerim mišice hrbtenične sklepe držijo bolj stabilne.
Vsekakor pri vadbi in gibanju upoštevajte primer ”tankih leskovih šib” in ”čvrstih hrastovih debel” in temu primerno prilagajajte amplitudo gibanja v hrbtenici (Gunning et. al., 2001), (Keller et al, 1993).
Poleg genetsko določene oblike vretenc svojo vlogo igra tudi oblika diskov oziroma medvretenčnih ploščic. Ugotovili so, da se diski razlikujejo po oblikah; od bolj ovalnih in vse do bolj limakonskih oblik (srčaste oblike).
Ovalne oblike diskov so bolj odporne pri rotacijah, saj je plašč diska bolj enakomerno obremenjen. Vendar obstaja tudi šibkejša stran ovalne oblike, saj so ti diski manj odporni pri kompresijskih bremenih. Bolj limakonske oblike kot je disk (desna stran slike), večjo odpornost ima pri kompresijskih bremenih, vendar je pojav poškodb plašča bolj skoncentriran v obeh zadnijh delih, predvsem pri upogibih.
Tako lahko zaključimo, da so poškodbe pri ovalnejših diskih predvsem posledica kompresije in so bolj razpršene okoli plašča, medtem ko so poškodbe pri limakonskih oblikah bolj skoncentrirane v obeh ”srčastih” delih in so pogosteje posledica upogibov.
Poškodbe vretenc
Poškodbe diskov so bile dokazano povezane s poškodbami vretenc. To pomeni, da prvotna poškodba kostnih struktur oziroma tako imenovanih vretenc močno vpliva na verjetnost kasnejše poškodbe diskov in še kasneje do pojava hernije.
Prav tako pretirane kompresijske sile privedejo do poškodb rastnih plošč na vretencih, ki spet vplivajo na poškodbe diskov. Vendar je bilo dokazano, da je odpornost vretenc na kompresijske sile mogoče povečati.
S povečano kostno gostoto vretenc zmanjšamo možnost poškodb vretenc, s tem pa tudi poškodb diskov! Kostno gostoto vretenc pa povečamo prav z enakimi silami, ki vretencem lahko škodijo – kompresijskimi silami, torej z bremeni.
A vendarle je potrebno vedeti, da gre tu za postopno razvijanje odpornosti vretenc na poškodbe, torej je potreben pametno zasnovan progresiven sistem vadbe s kompresijskimi silami.
Človeško telo je namreč sposobno varno prenašati zelo velika bremena, vendar moramo upoštevati prej omenjeno genetsko zasnovo hrbtenice. Odpornost hrbtenice lahko poveča vsakdo, kar pa ne pomeni, da mora biti vsakdo sposoben prenašati enake kompresijske sile.
Torej je progresiven trening z bremeni obvezen stimulant za povečanje odpornosti vretenc in s tem zmanjšanjem verjetnosti poškodbe diskov. Torej je dobra preventiva povečanja odpornosti vretenc primerna vadba z bremeni (Lotz, Chin, 2001).
Ponavljajoče obremenitve
Ponavljajoče in prekomerno upogibanje trupa dokazano povzroča hernijo, še posebej, če je gibanje dodatno oteženo z bremenom. Pri tem so diski prekomerno obremenjeni, kar vodi v njihovo poškodbo. To je potrebno upoštevati v vsakdanjem življenju in pri vadbi.
Primeri tovrstnega gibanja so upogibi trupa oz. nepravilna izvedba nekaterih vaj za trup (trebušnjaki), dolgotrajno sedenje v položaju upogiba (sključena drža pred ekranom), ponavljajoče sklanjanje v trupu, …
Več tisoč ciklov upogiba hrbtenice je potrebno, da se disk poškoduje in pride do hernije diska. Pri teh ciklih upogibanja je bilo opaženo, da je veliko število upogibov dovolj za poškodbo, četudi je kompresijsko breme manjše (Callaghan, McGill 2001), (Adams, Hutton 1985; Gordon et al., 1991).
Lokacija izliva vsebine diska ali hernije je odvisna od dominantne smeri gibanja hrbtenice. Lokacija hernije je glede na raziskave pogosto posteriorno (v smeri nazaj) od smeri upogiba (Slika 5). Tako bo dominantna smer upogibanja v desno pripeljala do poškodbe v zadnjem levem, torej nasprotnem delu diska.
To je pomembno upoštevati pri vadbi in življenju nasploh, saj je potrebno odpraviti nadaljnje upogibe v tej smeri oziroma se izogibati preveč enostranskim in ponavljajočim se gibalnim vzorcem, če se želimo izogniti herniji. Opazujte se in ugotovite, kakšen je vaš dominanten vzorec gibanja hrbtenice in (če je potrebno) ustrezno spremenite gibalne vzorce (Aultman et. al., 2005).
Možnosti hernije poveča tudi dolgotrajno sedenje. Pogoste gre za kombinacijo položaja upogiba in hkratnega zmanjšanje hidracije diskov zaradi dolgotrajnega položaja, saj gibanje zagotavlja hidracijo diskov. Pri nenadnih vstajanjih so diski manj odporni na sile gibanja vretenc. Potrebno je omeniti, da idealnega položaja sedenja ni, v izogib poškodbam je ključno spreminjanje položajev (Videman et. al., 1990; Wilder et. al, 1988).
Poleg upogibov so lahko problematične tudi rotacije hrbtenice. Večina raziskav kaže, da je ponavljajoče gibanje v smeri rotacije hrbtenice eden od vzrokov za razplastitev oz. delaminacijo plasti diskov, zaradi česar je disk manj stabilen in bolj podvržen poškodbam, saj ima zmanjšano sposobnostjo prenašanja kompresijskih bremen diskov.
Zaradi teh razlogov uporaba naprav, ki nas silijo v (dodatno obremenjeno!) obračanje hrbtenice, ni priporočljiva (Aultman et. al., 2005).
Pretirana gibljivost hrbtenice
Hernija se pogosteje pojavi pri mlajših hrbtenicah, ki so bolj gibljive in hidrirane. Zaradi večjega volumna diska hitreje pride do otekline, ki posledično lahko vodi do hernije. Starejše hrbtenice se redkeje poškodujejo na način izliva notranjosti diska, večkrat gre za delaminacijo oziroma luščenje plasti diskov zaradi izgube vodne osnove (Adams, Muir, 1976; Adams, Hutton 1985).
Naslednji korak
Za odpravo hernije ni dovolj, da poznate vzrok zanjo, ampak ga je potrebno tudi odpraviti. Najpogostejši vzrok za poškodbo diska je neustrezno gibanje; naj bo to dlje časa trajajoče preobremenjevanje hrbtenice ali pa enkraten neustrezen gib, ki je privedel do poškodbe. V vsakem primeru je potrebno hrbtenico okrepiti s primernim vadbenim pristopom.
Če si tudi vi želite zdravo hrbtenico brez bolečin, nas kontaktirajte in izkoristite brezplačni pregled, na katerem vam lahko svetujemo, kako izboljšati kakovost gibanja in odpraviti bolečine.
Odpravite bolečine s strokovnimi nasveti naših zaposlenih!
Postani vitalni učenjak in odpravite bolečine v telesu popolnoma brezplačno!
Brez skrbi, pošiljamo samo uporabne vsebine, brez oglasov.
Viri
Stuart McGill; Ultimate Back Fitness and Performance
Stuart McGill; Back Mechanic (kliknite na povezavo za dostop do slovenskega prevoda priročnika za odpravo bolečin v hrbtu in hrbtenici)
Adams MA, and Hutton W.C (1985) Gradual disc prolapse. Spine, 10: 524.
Adams MA, and Hutton W.C (1982) Prolapsed intervertebral disc: A hyperflexion injury. Spine, 7: 184.
Adams P., and Muir H. (1976) Qualitative changes with age of proteoglycans of human lumbar discs. Ann Rheum Dis, 35: 289.
Aultman, CD., Drake, J., Callaghan, J.P. McGill, S.M. (2004) The effect of static torsion on the compression strength of the spine: An invitro analysis using a porcine spine model. SPINE 29(15):E304-309.
Aultman, CD., Scannell, J., and McGill, S.M. (2005) Predicting the direction of nucleus tracking in bovine spine motion segments subjected to repetitive flexion and simultaneous lateral bend, Clin. Biomech. 20:126-129.
Callaghan, J.P., and McGill, S.M. (2001) Intervertebral disc herniation: Studies on a porcine model exposed to highly repetitive flexion/extension motion with compressive force. Clin. Biom. 16(1): 28‐37.
Gordon, S.J. et al. (1991) Mechanism of disc rupture-A preliminary report. Spine, 16: 450.
Gunning, B.E.S., Hardham, A.R., and Hughes, J.E. (1978). Preprophase band of microtubules in all categories of formative and proliferative cell divisions in Azolla roots. Planta 143, 145–160.
Gunning, J.L., Callaghan, J.P., and McGill, S.M. (2001) The role of prior loading history and spinal posture on the compressive tolerance and type of failure in the spine using a porcine trauma model. Clin. Biomech., 16 (6): 471-480
Keller, T.S., Ziv, I., Moeljanto, E., and Spengler, D.M. (1993) Interdependence of lumbar disc and subdiscal bone properties: A report of the normal and degenerated spine. j. Spinal Dis., 6 (2): 106-11 3.
Lotz, J .C, and Chin, J .R. (2000) Intervertebral disc cell death is dependent on the magnitude and duration of spinal loading. Spine, 25 (12): 1477-1483
Videman, T., Nurminen, M., and Troup, J.D.G. (1990) Lumbar spinal pathology in cadaveric material in relation to history of back pain, occupation and physical loading. Spine, 15 (8): 728.
Wilder, D.G., Pope, M.H., and Frymoyer J.w. (1988) The biomechanics of lumbar disc herniation and the effect of overload and instability. j Spine Disorders, 1 (1): 16.
Yates, J.P., Giangregorio, L. and McGill, S.M. (2010) The influence of intervertebral disc shape on the pathway of posterior/posterior lateral partial herniation. SPINE. 35 (7):734‐739.
