Za sindrom karpalnega kanala, kot na kratko opišemo z bolečine in mravljinčenje v dlani ter prstih, je večina vsaj že slišala. Gre za pogosto težavo zlasti pisarniških delavcev, čeprav to še zdaleč ni edina skupina ljudi, ki se s tem sooča. V resnici pa obstaja še kar nekaj možnih diagnoz, ki povzročajo prej omenjene težave, ena izmed teh je tudi sindrom torakalnega izhoda, o katerem bo govora v tokratnem zapisu.
Glede na to, da v povprečju ljudje s sindromom torakalnega izhoda na pravilno diagnozo čakajo kar 60 mesecev (5 let) in da se po študijah ta pojavlja pri približno 2 % populacije (Hooper, idr., 2010), je več kot smiselno, da se dvigne ozaveščenost o tem stanju. Kot že omenjeno, so glavni simptomi mravljinčenje, bolečine, občutek odrevenelosti v roki in prstih ter občutek utrujenih rok, predvsem ko imamo dvignjene roke (kot na primer pri zlaganju krožnikov na visoko polico, krtačenju las …).
V nadaljevanju bloga boste izvedeli, kaj je sindrom torakalnega izhoda, kako ga prepoznate, kako lahko ločite, kako vemo, ali gre za sindrom utesnitve karpalnega kanala ali za sindrom torakalnega izhoda in kakšne so možne rešitve za lajšanje težav, ki jih povzroča.
Kaj je sindrom torakalnega izhoda
Obljubim, da je v blogu dolgočasne anatomije le toliko, kolikor je nujno potrebno za razumevanje in lažjo predstavo, o katerih telesnih strukturah je govora. 🙂 Torakalni izhod imenujemo območje med prvim rebrom, ključnico in vratnimi mišicami, imenovanimi scaleni.
Torakalni izhod je pomembno območje, saj skozenj poteka arterija subclavia, vena subclavia in brahialni pletež – mrežje živcev, ki izhajajo iz vratu in oživčujejo roko.
Sindrom torakalnega izhoda pomeni, da pride do utesnitve ene ali več prej naštetih struktur. Do utesnitve lahko pride na več različnih mestih, prav tako so razlogi utesnitve različni (Sanders, 2013). Da pa so zadeve še malce bolj kompleksne za prepoznavo in zdravljenje, so tudi simptomi in znaki lahko podobni marsikateremu drugemu stanju (npr. karpalnemu kanalu, vratni herniji itd.) ter pri vsakem posamezniku zelo varirajo.
Vrsti sindroma torakalnega izhoda
Samo ime ne določa, katera struktura je utesnjena, zato sindrom torakalnega izhoda delimo na:
- vaskularni (arterijski ali venski)
- nevrološki
Ker je nevrološki sindrom torakalnega izhoda daleč najpogostejši (približno 95 % vseh primerov), bo o tem govora v blogu.
Pri nevrološkem sindromu torakalnega izhoda pride do utesnitve živčnih struktur brahialnega pleteža in pri tem ločimo tri najpogostejša mesta kompresije:
1 – medskalenski prostor – med sprednjo in srednjo vratno skalensko mišico
2 – costoclavicularni prostor – prostor med 1. rebrom in ključnico
3 – subcoracoidni prostor – prostor med majhno prsno mišico in kostnim odrastkom lopatice (Watson, idr., 2009)
Verjetno je vsem logično, da živcem ne ustreza najbolj, če so stisnjeni in pri brahialnem pletežu je logika enaka. Značilni simptomi pri sindromu torakalnega izhoda se lahko pojavijo v glavi, vratu, prsnem košu, roki, dlaneh in prstih. Kje točno se pojavijo omenjene težave, pa je odvisno , kattegaeri del pleteža je utesnjen. Najpogosteje je to spodnji del brahialnega pleteža, zato se tudi težave izražajo na notranjem delu podlakti in v 4. ter 5. prstu (prstanec in mezinec).
Simptomi
Kot že prej omenjeno, je v tem blogu govora o najpogostejši utesnitvi v torakalnem izhodu, kar je utesnitev živčnih struktur, pri kateri so simptomi drugačni kot pri utesnitvi arterije ali vene. Pri nevrološkem sindromu torakalnega izhoda se tako pojavljajo naslednji simptomi:
- bolečine;
- občutek odrevenelosti;
- občutek šibkosti;
- mravljinčenje;
- občutek težkih, utrujenih rok;
- motnje senzorike;
- včasih je prisotna tudi izguba moči, predvsem v dlani in prstih.
Določene aktivnosti ali pozicije nam lahko nakažejo, da gre za sindrom torakalnega izhoda: dolgotrajno dvignjena ramena oziroma roke, ponavljajoča se dela z rokami (delo na tekočem traku, pleskanje …), ležanje na roki, nošenje torbice ali nahrbtnika, dolgotrajna prisilna drža (delo na računalniku) (Watson, idr., 2009).
Do kompresije živčnega pleteža pride, ko se na zgoraj omenjenih mestih prostor, skozi katerega potuje živčni pletež, zmanjša. Razlogi, zakaj do tega pride, pa so v veliki meri povezani s sodobnim načinom življenja, kjer več časa preživimo v sključenem položaju z zaprtim prsnim košem: na računalniku, na telefonu, itd. Posledica tega so zaokrožena ramena, preveliki prsni krivini, naprej nagnjeni glavi in s tem povezanim slabim vzorcem dihanja.
O problematiki sodobnega načina življenja s premalo gibanja se zadnje čase več govori in upamo, da se bo pozitivna sprememba življenjskega sloga zgodila pri čim večjem številu ljudi.
Razlike med sindromom torakalnega izhoda in sindromom karpalnega kanala
Preden gremo na vzroke utesnitve, lahko na kratko pojasnimo, kako lahko preverimo, kdaj gre v resnici za sindrom karpalnega kanala in kdaj ne. Ker je sindrom karpalnega kanala tako pogost, je to verjetno prva stvar, na katero pomislimo, ko začutimo mravljinčenje in bolečine v prstih.
Pri sindromu utesnitve v karpalnem kanalu pride do kompresije živca medianus, ki poteka skozi ozek prehod v zapestju. Ker gre za relativno kratek odsek od mesta utesnitve do konca poti živca, ta po večini povzroča simptome le od dlani prosti prstom (čeprav bolečina lahko seva tudi v podlaket). Poleg tega se simptomi odražajo predvsem v prvih treh prstih – palec, kazalec, sredinec in polovica prstanca, torej v prstih, ki jih oživčuje mediani živec. Pri karpalnem kanalu so simptomi veliko bolj lokalizirani, če temu lahko tako rečemo, medtem ko so pri torakalnem izhodu bolj razpršeni in po navadi vključujejo vrat (območje skalenov), roko, dlani in prste.
Več o samem sindromu karpalnega kanala si lahko preberete v članku na povezavi.
Zakaj je “drža modernega človeka” tako problematična?
Z izrazom »drža modernega človeka« označujemo skupek lastnosti: sključena drža s povečano prsno hrbtno krivino (kifozo), naprej zaokrožena ramena, poseden prsni koš in naprej pomaknjena glava. Tovrstna drža je pogost pojav in povezana s pojavnostjo marsikatere težave. V tem delu bomo razložili, kako vsak posamezen del te verige prispeva k utesnitvi živčnega pleteža.
- Vratne mišice – scaleni
Scaleni so mišice, ki jih najdemo na sprednjem in srednjem delu vratu, delimo pa jih na tri dele: sprednji, srednji in zadnji scaleni. Njihova glavna naloga je obračanje, stranski nagib in upogib glave, delujejo pa tudi kot pomožna dihalna mišica, saj se pripenjajo na prvo rebro.
S kontrakcijo teh mišic se 1. rebro dvigne in s tem pomaga pri vdihu, predvsem pri forsiranem vdihu, ki nam koristi predvsem pri hudih naporih. Težava nastane takrat, ko se poruši naš vzorec dihanja v mirovanu – prevelik delež vdiha se zgodi v zgornjem prsnem delu in tako scaleni opravljajo delo, za katerega niso ustvarjeni, kar privede do kronične tenzije in bolečine, oziroma scaleni postanejo ‘tečni’. Poleg težav z bolečinami v vratu, lahko zaradi prevelike napetosti utesnijo živčni pletež, ki prehaja med sprednjo in srednjo scalensko mišico – tako dobimo prvo in tudi najpogostejše mesto kompresije.
Poleg dihalnega napora so scaleni pri naprej nagnjeni glavi neprestano pod veliko večjo napetostjo, kot v »normalnem« nevtralnem položaju in za vsak gib ali nalogo porabijo več energije, kot bi bilo potrebno.
- Prostor med ključnico in 1. rebrom
Drugo mesto utesnitve je dejansko zelo povezano s prvim, kajti kot že omenjeno, scaleni se pripenjajo na 1. rebro in ga pri dihanju (predvsem prekomernem prsnem dihanju) dvigajo. Pri prekomerni tenziji scalenov lahko ti povzročijo, da je 1. rebro konstantno nekoliko višje, posledično pa se zmanjša prostor, kjer potekajo živčni pletež in žile.
Poleg tega je lahko ključnica zaradi položaja lopatice veliko nižje, kot je to običajno – ključnica je namreč s sklepom imenovanim akromioklavikularni sklep povezana z lopatico. Nižje ležeča lopatica (pogosto opažena pozicija lopatice pri sindromu torakalnega izhoda) s sabo potegne tudi ključnico, ta pa stisne torakalni izhod.
- Prostor pod malo prsno mišico
Zadnje mesto utesnitve, ki je sicer najredkejši vzrok sindroma, je prehod pod malo prsno mišico in kostnim odrastkom lopatice – korakoidom. V večini primerov je napetost male prsne mišice povezana z zaprtimi, zaokroženimi rameni in povečano prsno krivino. Ko je mišica (pre)več časa v skrajšanem položaju, zopet dobimo možno mesto kompresije zaradi prevelike tenzije. Je pa zopet tudi mala prsna mišica povezana z dihanjem, saj ima prav tako kot scaleni (in še nekatere druge mišice) nalogo pomožne dihalne mišice. Zgodba je podobna kot prej – s slabim dihalnim vzorcem jo silimo v delo, za katero ni ustvarjena (Watson, idr., 2010).
Kako si lahko pomagamo?
Sedaj, ko smo se prebili skozi simptome, vzroke in tegobe sindroma torakalnega izhoda, je čas za nekaj nasvetov, kako izboljšati kvaliteto gibanja in življenja. Za sproščanje napetih mišic in ostalih težav je predvsem primerna masaža oziroma samomasaža, seveda pa je nato bistven aktiven pristop k odpravljanju vzrokov. Ideja sloni predvsem na izboljšanju dihanja, izboljšanju drže (prsne in vratne hrbtenice), izboljšanju mehanike gibanja lopatic. Namen vseh intervencij je dekompresija živčnih struktur s tem, ko povečamo torakalni izhod.
MASAŽA ZA SPROŠČANJE PREKOMERNO OBREMENJENIH MIŠIC
Pravilne tehnike sproščanja mišic lahko učinkovito znižajo tonus obremenjenih mišic in s tem izboljšajo stanje, da se nato lažje lotimo bolj aktivnega reševanja vzrokov stanja.
Glede na to, da v večini primerov k nastanku in nadaljnjim komplikacijam stanja prispevajo mišice, se lahko najprej lotimo reševanja z masažo predvsem zgoraj omenjenih scalenov in majhne prsne mišice.
Ker pa je pomembno, da si v primeru precejšnjih bolečin znamo pomagati tudi sami, je v spodnjem videu prikazana enostavna samomasaža scalenov in majhne prsne mišice, ki jo lahko za trenutno zmanjšanje simptomov izvajate praktično kjerkoli.
Tukaj velja opozoriti, da se scalenske mišice nahajajo na nekoliko izpostavljenem delu, in sicer sprednjem in srednjem delu vratu, zato je treba biti posebej previden in začeti samomasažo z rahlim pritiskom in nato postopoma stopnjevati pritisk.
PRAVILEN VZOREC DIHANJA
Prsno dihanje preobremeni pomožne dihalne mišice, ki za rutinsko, umirjeno dihanje niso namenjene. Njihova preobremenitev lahko prispeva k celi vrsti težav, ena izmed teh je sindrom torakalnega izhoda. Pogosto pa vidimo, da ko ljudje želijo začeti pravilno dihati, to naredijo z izključno trebušnim dihanjem.
Trebušno dihanje ni enako diafragmalnemu oziroma preponskemu dihanje. Diafragmalno dihanje pomeni, da se začetek vdiha zgodi v zgornjem delu trebušne votline, vendar ne samo v smeri ‘naprej, temveč v vse smeri – istočasno naprej, nazaj in v stran, ta isti vzorec pa poteka tudi v prsnem košu. S tem razbremenimo male mišice težaškega dela in jim damo možnost, da se sprostijo.
Naslednji video prikazuje ravno to: kako izgleda izključno trebušno dihanje in kako izgleda pravilnejši vzorec diafragmalnega dihanja.
PRIDOBIVANJE PRSNE GIBLJIVOSTI
Večinoma sama vratna hrbtenica, ki narekuje pozicijo naprej nagnjene glave, ni sama po sebi krivec, temveč je posledica adaptacije ostalih telesnih segmentov. Najočitnejši primer je prekomerno ukrivljena prsna hrbtenica. V naslednjem videu je prikaz nekaj primerov, kako si lahko izboljšate gibljivost prsne hrbtenice v smeri iztega oz. ekstenzije in s tem izboljšate položaj vratne hrbtenice in glave.
PRIDOBIVANJE KONTROLE GIBANJA LOPATICA IN MIŠIČNE MOČI
O pomenu dobre kontrole lopatice med gibanjem rok in tudi same lege v statični drži je bilo že večkrat govora. Ker je pri sindromu torakalnega izhoda pogosto opažena težava prenizko ležeča lopatica in slaba kontrola med gibanjem rok navzgor – med dvigom roke mora namreč lopatica sodelovati tako, da se rotira navzgor in navzven. Če lopatica ”zamuja”, prispeva k utesnitvi v torakalnem izhodu (zato so tudi simptomi po navadi slabši med dvigom rok).
MOBILIZACIJA/DRSENJE ŽIVCA
Mobilizacijo živca včasih imenujemo tudi nitkanje živca, kjer z gibom celotne roke in vratu vplivamo na drsenje živca po njegovem poteku. Teorija, ki stoji za nitkanjem živcev je, da z različnimi pozicijami roke in vratu živcu izboljšamo gibljivost, zmanjšamo občutljivost in bolečino. V videu je prikaz mobilizacije ulnarnega živca, ki izvira iz spodnjega dela brahialnega pleteža in je tako najpogosteje vpleten v sindrom torakalnega izhoda.
Pri mobilizaciji živcev je potrebna previdnost in začeti počasi, saj lahko s pretiravanjem povzročimo poslabšanje simptomov.
Ključna sporočila o sindromu torakalnega izhoda
Sindrom torakalnega izhoda je pogosto težko prepoznati, saj predvsem pri najpogostejši obliki ne obstajajo zanesljivi testi in diagnostična merila, poleg tega pa so tudi simptomi zelo razpršeni in dvoumni. Predvsem je pomembno, da se najprej izključi vse druge možne diagnoze, ki lahko povzročajo podobne simptome.
Prepoznavni znak sindroma torakalnega izhoda je poslabšanje simptomov, ko so roke dvignjene, občutljivost in bolečina v spodnjem vratnem delu, nevrološki simptomi (mravljinčenje, odrevenelost …), predvsem po notranjem delu podlakti in v 4. ter 5. prstu.
Če ni prirojenih anatomskih anomalij, je težava pogosto posledica različnih ”pridelanih” faktorjev zaradi načina življenja. Najpogosteje je to drža v zgornjem delu telesa – prevelika ukrivljenost prsne hrbtenice, temu prilagojen položaj vratne hrbtenice in najprej nagnjene glave, slaba mišična moč okrog lopatice in kontrola gibanja lopatice in neoptimalen vzorec dihanja.
Pri lajšanju simptomov je odlično začeti z masažo, nato pa je potrebno slediti programu, ki naslovi vse omenjene faktorje, da se težava trajno razreši.
Če sumite, da gre za podobno težavo tudi pri vas, vas vabimo na brezplačni posvet, kjer preverimo vašo kakovost gibanja in dolgoročno vplivamo na bolj kakovostno življenje.
Odpravite bolečine s strokovnimi nasveti naših zaposlenih!
Postani vitalni učenjak in odpravite bolečine v telesu popolnoma brezplačno!
Brez skrbi, pošiljamo samo uporabne vsebine, brez oglasov.
