Parkinsonova bolezen je kronična in napredujoča nevrološka bolezen, ki vpliva predvsem na gibanje.
Nastane zaradi degeneracije nevronov, ki proizvajajo dopamin v bazalnih ganglijih. Dopamin je živčni
prenašalec, ki je bistven za nadzor gibanja in koordinacije. Ko se raven dopamina zmanjša, pride do
motenj pri prenosu signalov v možganih, kar povzroča značilne simptome bolezni, kot so tresenje,
togost mišic, upočasnjeno gibanje in težave z ravnotežjem.
Poleg motenj gibanja lahko Parkinsonova bolezen vpliva tudi na druge vidike življenja bolnika.
Pogosto se pojavijo nevropsihiatrični simptomi, kot so depresija, anksioznost, motnje spanja in
kognitivne težave, vključno z demenco v kasnejših fazah bolezni. Bolezen napreduje postopoma,
simptomi pa se sčasoma poslabšajo, kar otežuje vsakodnevne aktivnosti in zmanjšuje kakovost
življenja.
Ključni simptomi Parkinsonove bolezni
Simptomi Parkinsonove bolezni se delijo na motorične in nemotorične.
Motorični simptomi
Med motorične simptome sodijo tresenje, ki se pogosto začne v eni roki ali okončini in je najbolj opazno v mirovanju (tremor v mirovanju). Sčasoma se lahko tresenje razširi tudi na druge dele telesa in postane bolj izrazito.
Drugi pogost simptom je bradikinezija oziroma počasnost gibanja, ki otežuje vsakodnevna opravila, kot so oblačenje, pisanje ali uporaba jedilnega pribora. Zaradi bradikinezije lahko bolniki občutijo togost in
okornost pri izvajanju gibov, pogosto imajo težave s spontano mimiko obraza, kar vodi v značilen
“brezizrazen obraz”.
Rigidnost ali togost okončin in trupa lahko omejuje gibanje in povzroča bolečine v mišicah, kar dodatno zmanjšuje gibljivost.
Bolniki pogosto razvijejo tudi kifotično držo, ki vpliva na ravnotežje in povečuje tveganje za padce. Pogosto imajo težave pri vzdrževanju ravnotežja, še posebej pri hoji ali spreminjanju smeri. Tipičen pojav pri hoji so kratki in hitri koraki, pri čemer imajo bolniki težave pri začenjanju ali ustavljanju gibanja.
V napredovalih fazah bolezni lahko pride do zamrznitve gibanja, ko bolnik za trenutek povsem izgubi sposobnost premikanja.
Nemotorični simptomi
Poleg motoričnih simptomov so zelo pogosti tudi nemotorični simptomi, ki lahko močno vplivajo na
kakovost življenja bolnika.
Med kognitivne spremembe sodijo težave s spominom, zmanjšana sposobnost koncentracije in načrtovanja ter postopno upadanje miselnih sposobnosti, ki lahko v kasnejših fazah bolezni privede do demence.
Velik vpliv imajo tudi motnje razpoloženja, med katerimi sta najpogostejši depresija in tesnoba. Bolniki pogosto občutijo občutek nemoči, pomanjkanje motivacije in nihanja razpoloženja, kar še dodatno otežuje spopadanje z boleznijo.
Zelo pogoste so tudi motnje spanja – nespečnost, pogosto prebujanje ponoči ter motnje vedenja v spanju, pri katerih bolnik med spanjem izraža svoje sanje z gibi ali glasovi.
Avtonomne motnje vključujejo težave z delovanjem notranjih organov, kot so zaprtje, težave pri
uriniranju, prekomerno znojenje in nihanje krvnega tlaka, kar lahko povzroči omotico in omedlevico.
Poleg tega se lahko pojavijo senzorični simptomi kot so izguba voha, ki je pogosto eden prvih znakov
bolezni, ter bolečina v mišicah in sklepih. Številni bolniki poročajo tudi o kronični utrujenosti, ki ni nujno povezana s fizičnim naporom, temveč s splošnim upadom energije zaradi bolezni.
Parkinsonova bolezen je torej kompleksna nevrološka motnja, ki poleg značilnih težav z gibanjem
vpliva na širok spekter telesnih in duševnih funkcij. Simptomi se pri vsakem bolniku razvijajo nekoliko
drugače, zato je pristop k zdravljenju individualiziran in prilagojen potrebam posameznika.
Vzroki in dejavniki tveganja Parkinsonove bolezni
Natančen vzrok za nastanek Parkinsonove bolezni ni znan, vendar se domneva, da gre za kompleksno
kombinacijo genetskih in okoljskih dejavnikov.
V nekaterih primerih so s Parkinsonovo boleznijo povezane specifične mutacije v določenih genih, ki lahko povečajo občutljivost posameznika na razvoj bolezni. To pomeni, da je mogoče, da so nekateri ljudje zaradi svojih genetskih predispozicij bolj nagnjeni k razvoju bolezni, vendar niso vsi, ki imajo te gene, nujno tudi zboleli.
Pri nastanku bolezni so pomembni tudi okoljski dejavniki. Med te dejavnike spadajo izpostavljenost pesticidom, težkim kovinam, onesnaženemu zraku ter drugim kemičnim toksinom, ki se nahajajo v industrijskih okoljih ali so prisotni v kmetijstvu. Znanstveniki še naprej preučujejo te povezave, vendar pa so okoljski dejavniki le eden od potencialnih sprožilcev bolezni, saj niso vsi ljudje, izpostavljeni tem
dejavnikom, zboleli za Parkinsonovo boleznijo
Zanimivo je, da se tveganje za razvoj Parkinsonove bolezni povečuje s starostjo. Bolezen običajno
prizadene posameznike, starejše od 60 let, vendar pa obstajajo tudi primeri, kjer so simptomi prisotni
že pred 50. letom starosti. Ta pojav, imenovan mlajša Parkinsonova bolezen, je redkejši in vpliva na
mlajše posameznike, katerim lahko bistveno poslabša kvaliteto življenja že zelo zgodaj.
Manjši vpliv na pogostost bolezni ima tudi spol. Moški imajo nekoliko večjo verjetnost, da zbolijo za Parkinsonovo boleznijo kot ženske, vendar so razlike v pogostosti med spoloma precej majhne.
Poleg tega obstajajo tudi nekateri drugi dejavniki, ki lahko vplivajo na razvoj bolezni, vključno z družinsko anamnezo. Če ima nekdo v družini osebo, ki je že imela Parkinsonovo bolezen, se lahko poveča tveganje za njen razvoj, vendar ni nujno, da bo bolezen nastopila tudi pri drugih družinskih članih.
Diagnoza
Diagnoza Parkinsonove bolezni je predvsem klinična in temelji na natančni anamnezi, kjer zdravnik
preučuje simptome, zgodovino bolezni ter družinsko anamnezo, saj lahko nekateri znaki in simptomi
nakazujejo na prisotnost bolezni. Družinska anamneza je pomembna, saj lahko dedni dejavniki igrajo
vlogo pri določanju tveganja za nastanek bolezni.
Nevrolog bo opravil tudi temeljit nevrološki pregled, pri katerem bo ocenil motorične funkcije bolnika, vključno s tremorjem, togostjo mišic, hitrostjo gibanja, usklajenostjo gibov, reflekse in koordinacijo. Pri tem zdravnik pogosto preveri tudi prisotnost drugih simptomov kot so spremembe v hoji, ravnotežju in mišični moči.
Za boljšo oceno lahko zdravnik uporablja dodatne diagnostične preiskave, npr. slikanje možganov, pri čemer se pogosto uporabi DaTscan, posebno vrsto slikanja, ki omogoča oceno aktivnosti dopamina v
bazalnih ganglijih možganov. DaTscan uporablja posebno radioaktivno snov, ki se veže na
dopaminske receptorje, kar omogoča zdravniku, da oceni morebitne spremembe v strukturi in
funkciji možganov, ki so značilne za Parkinsonovo bolezen.
Čeprav ni posebnega testa, ki bi lahko dokončno potrdil diagnozo Parkinsonove bolezni, so te metode zelo koristne pri potrjevanju sumov in izključevanju drugih bolezni, ki imajo podobne simptome.
Zdravljenje Parkinsonove bolezni
Čeprav zdravila za Parkinsonovo bolezen ni, je cilj zdravljenja obvladovanje simptomov in izboljšanje
kakovosti življenja.
Zdravila:
Pogosto uporabljena zdravilna učinkovina je levo-dopa, s katero najučinkovitejše zdravimo motorične simptome. Deluje kot agonist dopamina, kar pomeni, da posnema učinke dopamina v možganih. Druge učinkovine so inhibitorji encima MAO-B, s tem preprečujejo razgradnjo dopamina, ter antiholinergiki, ki pomagajo pri tremorju pri mlajših bolnikih.
Kirurške možnosti:
Kirurške možnosti vključujejo globoko možgansko stimulacijo, pri kateri se v določena področja možganov vsadi elektrode za uravnavanje nenormalnih signalov.
Ostalo:
Vadbena terapija izboljša gibljivost, ravnotežje, vzdržljivost in moč.
Spremembe življenjskega sloga: redna vadba, zdrava prehrana in obvladovanje stresa prav tako pripomorejo k boljšemu obvladovanju bolezni.
Čeprav bolezen trenutno ni ozdravljiva, lahko pravočasna diagnoza in ustrezno zdravljenje pomagata
upočasniti njen potek ter izboljšati bolnikovo stanje.
Raziskave na področju Parkinsonove bolezni
Cilj trenutnih raziskav je bolje razumeti Parkinsonovo bolezen in razviti nove načine zdravljenja.
Med novejše metode spadajo nevroprotektivne terapije za upočasnitev napredovanja bolezni, terapije z matičnimi celicami in genske terapije za obnovo celic, ki proizvajajo dopamin.
Še eno področje razvoja je na področju prenosnih naprav za zgodnje diagnosticiranje in spremljanje simptomov.
Vadba za bolnike s Parkinsonovo boleznijo
Vadba ima za bolnike s Parkinsonovo boleznijo številne koristi, saj pomaga izboljšati gibljivost, ravnotežje,
vzdržljivost, moč, koordinacijo in splošno kakovost življenja. Vadba tudi zmanjša resnost motoričnih
in drugih simptomov, izboljša razpoloženje in lahko upočasni napredovanje bolezni.
Splošna priporočila
Doslednost: z vadbo se ukvarjajte redno, ta naj traja vsaj 150 minut na teden.
Vadba naj bo prilagojena vašim sposobnostim: izberite vaje, ki so primerne za vašo raven telesne pripravljenosti in stopnjo Parkinsonove bolezni.
Z vadbo boste izboljšali:
o Gibljivost: izboljšajte obseg gibanja v vseh sklepih.
o Moč: ohranite oz. povečajte mišično moč.
o Srčno-žilna sposobnost: izboljšajte vzdržljivost in delovanje srčno-žilnega ter dihalnega sistema.
o Ravnotežje in koordinacija: zmanjšajte tveganje za padce.
Fizioterapevt ali kineziolog vam lahko pripravi varen in učinkovit program, vas nauči pravilne izvedbe vaj ter vam program stopnjuje in spreminja.
Priporočene vaje
Priporočene vaje vključujejo aerobne vaje: hoja, tek, kolesarjenje, plavanje, vodna aerobika,
veslanje, tek na smučeh in ples.
Vadba za moč vključuje vaje z lastno težo, kot so počepi, izpadni koraki, sklece, potegi in predkloni, ter uporabo trenažerjev, prostih uteži in elastik za krepitev glavnih mišičnih skupin.
Povečevanje gibljivosti vključuje statične in dinamične raztezne vaje ter izvajanje
vseh vaj skozi poln obseg giba.
Za izboljšanje ravnotežja se priporočajo vaje, kot so tandemska stoja in stoja na eni nogi, ki jih lahko izvajamo tudi ob vsakodnevnih aktivnostih, na primer gledanju televizije ali čakanju, da zavre voda.
Igre virtualne resničnosti (VR) so prav tako odlične za interaktivno vadbo ravnotežja in omogočajo spremljanje napredka.
Nekaj vaj za moč smo zbrali v videoposnetku:
Nasveti za vadbo pri Parkinsonovi bolezni
Pri vadbi je pomembno upoštevati nekaj nasvetov. Vedno je treba začeti z ogrevanjem in končati z
ohlajanjem, da se zmanjša možnost poškodb. Poslušati moramo svoje telo, se izogibati prevelikim naporom in po potrebi počivati.
Varnost mora biti na prvem mestu, zato je treba po potrebi uporabljati oporo in pripomočke za večjo varnost, vaditi v varnem okolju brez nevarnosti spotikanja in imeti ob sebi nekoga, če imamo težave z ravnotežjem.
Ključ do uspeha je redno in dovolj pogosto izvajanje vadbe (vsaj 2 do 3-krat tedensko) ter postopno oteževanje zahtevnosti vaj. Vadba v skupini lahko znatno pripomore k večji motivaciji.
Srečo in njegova zgodba o uspehu
Srečo je bolnik s Parkinsonovo boleznijo, ki se je pred nekaj leti obrnil na nas. Določene vaje z elastiko je izvajal že prej, vendar se je oglasil pri nas, ker je želel potreboval bolj temeljito obravnavo in večji napredek.
Postopno učenje in stopnjevanje obremenitev glede na sposobnost je ključ za dolgotrajni napredek. Zato smo s Srečom iz tedna v teden opazovali njegovo prilagajanje na vedno večje gibalne izzive, s tem pa je pridobival na splošni sposobnosti telesa. V njegov vadbeni program so bile vključene vaje na trenažerjih – recimo potisk z nogami in rokami, prilagojene sklece, prilagojene počepe, nošenja različnih bremen, obremenjena hoja ter potiskanje bremen.
Še zadnji pomemben košček v sestavljanki pa je skupnost, podpora in pozitivna energija, ki jih lahko vadeči prejme na naših kinezioloških vadbah. Za vztrajanje na vadbi se mora človek tudi dobro počutiti, ko je med nami. To je še posebej dobro razvidno pri Srečku, saj naravnost uživa v raznoliki družbi in podpori na naših vadbah.
Od svojega prvega obiska je Srečo sedaj pri nas na kineziološki in senior vadbi že več kot 3 leta. V največje veselje nam je opazovati, kako se mu je povrnila življenjska energija in volja, njegov nasmeh končno odraža njegovo ime.
Zelo koristno je, da začnete z vadbo preventivno že pred pojavom težav oz. najkasneje ob prvih znakih Parkinsonove bolezni. V KinVitalu imamo veliko izkušenj z vadbo ljudi s Parkinsonovo boleznijo. Posamezniki z rahlo oviranostjo se pogosto pridružijo vadbi za starejše, za tiste z zmernimi težavami je primernejša kineziološka vadba (vadbi v mali skupini), najbolj gibalno ovirani pa običajno pričnejo z individualno vadbo. Smiselno je tudi dodatno izvajanje vaj v domačem okolju za hitrejši napredek.
Če niste prepričani, katera vadbi bi bila za vas najbolj primerna ali kako začeti, vam z veseljem pomagamo. Vabljeni na brezplačni uvodni posvet, kamor se lahko prijavite na spodnji povezavi.
Odpravite bolečine s strokovnimi nasveti naših zaposlenih!
Postani vitalni učenjak in odpravite bolečine v telesu popolnoma brezplačno!
Brez skrbi, pošiljamo samo uporabne vsebine, brez oglasov.
