Spondiloza je pogosta spremljevalka sodobnega življenjskega sloga in staranja, vendar to še ne pomeni, da se moramo z njo sprijazniti. Dobra novica je, da ima gibanje ključno vlogo pri tem. Z ustreznimi ukrepi, o katerih bo govora v tem zapisu, jo lahko dolgoročno uspešno obvladujemo.
Kaj je spondiloza?
Spondiloza je izraz za skupek različnih degenerativnih stanj, ki prizadenejo medvretenčne diske, vretenca in sklepe med vretenci. Ta stanja se lahko pojavijo v vseh področjih hrbtenice – v vratni, prsni in ledveni hrbtenici, vendar se daleč najpogosteje pojavi spondiloza ledvene hrbtenice, saj je ta del hrbtenice izpostavljen največjim mehanskim silam.
Med vrste spondiloze spadajo:
- Spinalna stenoza oz. zožanje hrbteničnega kanala
- Degenerativna spondilolisteza oz. zdrs vretenca
- Osteoartritis oz. degenerativno stanje sklepov (obraba sklepnega hrustanca)
- Degeneracija fasetnih sklepov – sklepov, ki povezujejo vretenca
- Degeneracija medvretenčnih diskov
Njihova pojavnost in izrazitost narašča s starostjo, vendar lahko zgodnje znake degenerativnih sprememb opazimo tudi pri mlajši populaciji.
Znake degenerativnih sprememb na hrbtenici oz. spondiloze pogosto opazimo med slikovno diagnostiko (magnetna resonanca, rentgen), vendar prisotni znaki niso vedno izraženi v obliki kliničnih simptomov. To pomeni, da ni nujno, da imate zaradi prisotnih znakov degeneracije dejansko težave s hrbtenico. Hkrati se lahko pojavi več znakov oz. vrst spondiloze.
Pri postavljanju diagnoze je potrebna pazljivost, saj se je ne sme postavljati izključno na podlagi slikovne diagnostike. Potrebno je združiti klinično sliko (pridobljena preko pogovora, kakšne težave imate, kdaj se le-te pojavljajo, zgodovina težav) s slikovno diagnostiko in tako sestavimo celostno sliko.
Vzroki za nastanek
Spondiloza se pogosto prične z degeneracijo medvretenčnih diskov, kjer zaradi določenih sprememb, ki se dogajajo tekom staranja (npr. zmanjšan delež vode in proteoglikanov – sestavine diskov, ki je odgovorna za njihove mehanske lastnosti), pride do strukturnih in funkcionalnih sprememb v diskih. Diski postanejo »izsušeni«, manj elastični in manj odporni na stres oz. mehanske sile, zmanjšata se tudi njihov volumen in višina.
Posledica teh sprememb je zmanjšana sposobnost absorpcije sil, zato se mehanski stres, ki ga diski ne uspejo absorbirati, prenese na okolne strukture: vretenca, fasetni sklepi (sklepi, ki so med vretenčnimi izrastki). Zaradi povečanja lokalnih mehanskih sil na vretenca se lahko začnejo tvoriti tudi osteofiti oz. kostni izrastki. Včasih pa so diski relativno dobro ohranjeni in se degenerativne spremembe pričnejo v fasetnih sklepih (ali pa kot tvorba osteofitov med vretenci), kar je običajno posledica ponavljajočih mehanskih obremenitev na hrbtenico, o čemer bo govora v nadaljevanju zapisa.
Staranje oz. degenerativni procesi so le del vzroka, saj na procese vplivajo tudi drugi dejavniki in življenjski stil. Na nastanek spondiloze vplivajo tudi povišana genetika, telesna teža, kajenje, pomanjkanje gibanja in slaba drža. Negativno vplivajo tudi druge poškodbe hrbtenice (npr. posledice različnih nesreč), zaradi česar se lahko kasneje pospešijo degenerativni procesi v hrbtenici.
Preventivni ukrepi
Degenerativnim procesom kot je spondiloza se na žalost ne moremo popolnoma izogniti, vendar vseeno lahko pomembno vplivamo, do kolikšne mere se bodo izrazili. Izogibanje gibanju ni najboljša rešitev, precej bolj učinkovito (in zdravo) je nekaj pozornosti posvetiti temu, kako obremenjujemo hrbtenico, saj so degenerativne spremembe na hrbteničnih strukturah močno povezane z vsakodnevnimi navadami, splošno kvaliteto gibanja in kako učinkovito naše telo razporeja sile.
Z ustrezno ergonomijo položajev, kjer preživimo veliko časa, lahko precej zmanjšamo enostranske obremenitve hrbtenice – npr. med sedenjem za delovno mizo, pri stoji in drugih gibih, ki jih pogosto izvajamo v vsakodnevnem življenju. Človeško telo je narejeno za gibanje in dolge ure sedenja nam prav gotovo ne delajo nobene usluge, kjer so kolki konstantno v upognjenem položaju, hrbtenica pogosto usločena, glava pa potisnjena naprej, kar povzroča stalen stres na medvretenčne diske in fasetne sklepe. Z ustrezno ergonomijo, pogostim spreminjanjem položajev in pogostimi odmori z gibanjem lahko bistveno zmanjšamo obremenitve na hrbtenico.
Še en pomemben dejavnik je ustrezna stabilnost v trupu – s tem ne mislimo na prekomerno stiskanje mišic ali pretiravanje s trebušnjaki, temveč ustrezna moč in medsebojna koordinacija globokih stabilizatorjev, med katere spadajo globoka trebušna mišica, prepona oz. diafragma ter multifidi (drobne mišice med vretenci). Njihova ustrezna aktivnost zmanjša nepotrebne sile, ki jim je hrbtenica dnevno izpostavljena.
Tveganje za degenerativne spremembe hrbtenice zmanjša tudi ustrezna gibljivost hrbtenice v vseh njenih segmentih: vratne, prsne in do neke mere tudi ledvene hrbtenice. Z ustrezno gibljivostjo hrbtenice posredno spodbudimo tudi regeneracijo medvretenčnih sklepov in obsklepnih tkiv in ohranjamo optimalne gibalne vzorce. Zmanjšani gibljivosti v določenem delu hrbtenice pogosto sledi preobremenitev drugega predela, zato je ohranjanje primerne gibljivosti smiseln preventivni ukrep.
Človeško telo je zelo kompleksno in deli so medsebojno povezani, zato moramo biti pozorni tudi na dele, ki s hrbtenico niso neposredno povezani. Še posebej je pomembno področje bokov oz. kolčnega sklepa, saj sta ustrezna moč in gibljivost bokov odlična preventiva za preobremenjevanje hrbtenice, še posebej pri dvigovanjih bremen, priklanjanju, seganju – pri tovrstnih gibih se manko moči, gibljivosti ali kontrole gibanja sile hitro prenesejo na hrbtenico. Vložek časa v učenje pravilnega priklanjanja in dvigovanja bremen se izplača, saj bo hrbtenica veliko manj obremenjena, če se naučimo izkoristiti mišične skupine, ki imajo za tovrstne naloge veliko večjo kapaciteto kot pa drobne strukture ob vretencih.
Če pogledamo še korak naprej, je eden glavnih ukrepov za zdravje in splošno odpornost hrbtenice (in še za kaj drugega..) ustrezno strukturiran trening za moč.
Težavam z degenerativnimi stanji se morda ne moramo popolnoma izogniti, pomembno pa je, da morebitnih prvih znakov (okorelost, bolečine) ne ignoriramo, saj se zaradi njih pogosto pojavijo kompenzacije v gibanju, kar vodi v nadaljnje težave.
Spondiloza in spondilartroza – kakšna je razlika?
Obstaja kar nekaj izrazov s skupnim korenom spondil-, ki se navezujejo na hrbtenico, izraz spóndylos iz starogrških časov namreč pomeni vretence. Spondiloza je krovni izraz za skupek degenerativnih stanj, o čemer smo več napisali že v uvodu, spondilartroza pa se nanaša na degeneracijo fasetnih sklepov – drobnih sklepov, preko katerih so vretenca povezana druga z drugim. Degeneracija fasetnih sklepov oz. spondilartroza je torej vrsta spondiloze, vendar izrazov ne moremo medsebojno menjavati, saj gre za podpomenko oz. nadpomenko.
Tudi spondilartroza je posledica degenerativnih sprememb v medvretenčnih diskih, saj se zaradi slabše amortizacije več sil prenese na okolne strukture, kamor spadajo tudi fasetni sklepi. Zaradi okvar fasetnih sklepov so vretenca manj stabilna in lahko pride do spondilolisteze – zdrsa vretenca. Če pride do zdrsa vretenca nazaj (torej vretence zdrsne proti hrbtni strani), se to imenuje retrolisteza.
Zanimivo je, da se okvare fasetnih sklepov lahko pojavijo tudi brez predhodnih okvar medvretenčnih diskov, kar pomeni, da ne gre za enostavno vzročno povezavo, ampak da gre za vpliv več dejavnikov. Vseeno se spondilartroza najpogosteje pojavi pri starejši populaciji kot že omenjena posledica zmanjšanja funkcionalnosti diskov. Kot zanimivost – največkrat se znake spondilartroze ugotovi na prsnih vretencih T4-T5, na segmentu hrbtenice, ki je najmanj mobilen.
Diagnosticiranje spondiloze
Spondilozo diagnosticiramo s kombinacijo slikovne diagnostike in klinične slike – s kakšnimi znaki in simptomi se v vsakodnevnem življenju srečuje oseba. Kakšni so simptomi je za postavitev diagnoze veliko pomembnejše kot pa morebitne strukturne spremembe, opažene na slikah.
Postavitev diagnoze se začne z izčrpnim pogovorom – kdaj so se težave pojavile, kakšni so znaki, kakšen je vaš življenjski stil, koliko in na kakšen način se gibate, itd. Spondiloza je sicer najpogostejša pri starejši populaciji, vendar se lahko pojavi tudi pri mlajših osebah, ki so redno izvajale določene aktivnosti, npr. ponavljajoče obremenitve hrbtenice (kompresije, iztegi, rotacije) in v primeru predhodnih poškodb.
Več o simptomih sledi v naslednjem poglavju, na kratko le to, da je za spondilozo značilna okorelost oz. otrdelost. Značilno je tudi zmanjšanje hrbteničnih krivin, zmanjšan obseg gibanja v hrbtenici (še posebej iztegi in rotacije), včasih pa so prisotni tudi različni nevrološki znaki, ki so pogosto posledica stenoznih sprememb oz. zožanja hrbteničnega kanala.
Slikovna diagnostika je koristno orodje, ki nam skupaj s prisotnimi znaki pomaga potrditi diagnozo, ne smemo pa diagnoze postaviti izključno na podlagi vidnih strukturnih sprememb. Veliko strukturnih sprememb lahko opazimo s pomočjo rentgena, npr. zoženje medvretenčnih prostorov, nastanek osteofitov, degenerativne spremembe fasetnih sklepov itd.
Ob prisotnosti nevroloških znakov ali sumu na utesnitev živčnih struktur je nekoliko primernejša metoda magnetna resonanca, ki strukturne spremembe pokaže nekoliko bolj podrobno, hkrati pa pokaže tudi stanje mehkih tkiv. Z njo lahko ocenimo stanje medvretenčnih ploščic, stanje fasetnih sklepov, zoženje foramnov, prisotnost spinalne stenoze ter morebitne kompresije živčnih struktur.
Pri postavitvi diagnoze so nam poleg prisotnih simptomov in slikovne diagnostike v pomoč tudi gibalni testi. Z njimi ocenimo gibljivost posameznih segmentov hrbtenice, kakšna je toleranca na obremenitve (izteg, upogib, kompresija), kakšna je funkcionalnost določenih mišičnih skupin (npr. globoki stabilizatorji trupa) in morebitna prekomerna aktivnost drugih mišičnih skupin.
Vrste in simptomi spondiloze glede na del hrbtenice
Degenerativne spremembe se lahko pojavijo v vseh treh glavnih segmentih hrbtenice, kar smo že omenili v uvodu.
Cervikalna spondiloza (vratna hrbtenica)
Značilnost vratne hrbtenice je velika mobilnost, relativno ozek spinalni kanal (ožji kot v drugih delih), večja gostota živčnih in žilnih struktur in večja izpostavljenost v primerjavi z drugimi segmenti hrbtenice. Vrat mora tako zagotavljati hkrati dobro gibljivost kot tudi stabilnost. Zaradi ožjega spinalnega kanala je manjši manevrski prostor, kdaj se prisotne degenerativne spremembe začnejo odražati v obliki simptomov. Znake cervikalne spondiloze največkrat opazimo v predelu vratnih vretenc C4-C5 in C5-C6.
Simptomi vratne spondiloze so:
- bolečina v vratu (kot posledica gibanja, drže; torej kot posledica sil na vratni predel)
- otrdelost, togost v vratu (zlasti v iztegu in rotaciji)
- občasna bolečina, ki se lahko širi v ramo ali zgornji del hrbta
- zmanjšana toleranca za statične položaje (npr. delo na računalniku)
Pri večini posameznikov ni prisotnih nevroloških simptomov. Če zaradi degenerativnih sprememb (posedanja vretenc, tvorbe kostnih izrastkov oz. osteofitov, vratne stenoze) pride do utesnitve živčne korenine, pa se ti lahko pojavijo: mravljinčenje in bolečina, ki se širita po roki navzdol ter šibkost v roki. V tem primeru je primernejša diagnoza cervikalna radikulopatija; v primeru, da pride do utesnitve hrbtenjače (cervikalna mielopatija), pa so simptomi bolj sistemski in nekoliko resnejši in zahtevajo čimprejšnjo medicinsko pomoč: motnje v fini motoriki, težave z ravnotežjem in koordinacijo, splošna šibkost in otopelost udov ter motnje v zadrževanju urina in blata.
Torakalna spondiloza (prsni del)
Torakalna spondiloza je zaradi relativne manjše gibljivosti prsne hrbtenice in večje zaščitenosti zaradi reber (oz. prsnega koša) izpostavljena manjšim mehanskim silam v primerjavi z vratnim in ledvenim segmentom hrbtenice in posledično nekoliko manj pogosta oblika spondiloze. Njeni simptomi so lokalizirana bolečina in okorelost v predelu prsne hrbtenice, tudi v tem primeru so nevrološki simptomi bolj izjema kot pravilo.
Lumbalna / ventralna spondiloza (ledveni del)
Ledveni del hrbtenice je mehansko najbolj obremenjen, zato so znaki lumbalne oz. ledvene spondiloze najbolj povezani z držo in toleranco na sile, kar se najbolj izraža med gibanjem, še posebej med hojo in dvigovanjem bremen, težave pa lahko povzročajo tudi statični položaji, npr. dolgotrajna stoja. Degenerativne spremembe se (tako kot herniacija) najpogosteje pojavijo med vretencema L4-L5 in L5-S1.
Najpogostejši simptomi lumbalne spondiloze so:
- lokalna bolečina v ledvenem delu
- otrdelost v ledvenem delu, še posebej po mirovanju (zjutraj, po sedenju)
- bolečino poslabša stanje, hoja, dvigovanje bremen
- izboljšanje stanja pri razbremenitvi hrbtenice (npr. sedenje, upogib hrbtenice)
Tudi v tem primeru nevrološki znaki niso nujno prisotni, pojavijo se, če prisotne degenerativne spremembe utesnjujejo živec.
Faze spondiloze
Spondiloza se ne pojavi nenadoma, ampak se razvija postopoma skozi več različnih faz oz. stopenj, ki imajo različne simptome.
V zgodnji oz. disfunkcionalni fazi se spremembe dogajajo na nivoju medvretenčnih diskov. Proces smo že opisali, gre za postopno zmanjšanje hidracije diska in posledično izgubo elastičnih in amortizacijskih lastnosti. V tej fazi so simptomi blagi, včasih jih celo ni oz. se pojavljajo le občasno. Gibljivost je načeloma dokaj ohranjena, morebitno prisotna bolečina pa je posledica zmanjšane odpornosti za obremenitve in ne posledica strukturnih sprememb.
Sledi srednja oz. reaktivna faza, pri kateri se zaradi znižanih (posedenih) diskov obremenitve prenašajo na okolne strukture: na fasetne sklepe in ligamente. Deli hrbtenice imajo lahko zmanjšano gibljivost. V tej fazi je prisotnih največ simptomov: bolečina, okorelost in zmanjšana odpornost na vsakodnevne obremenitve. Kot posledica obremenitev na strukture se lahko začnejo tvoriti osteofiti oz. kostni izrastki.
Tvorba osteofitov je pravzaprav prilagoditev telesa na povečane sile na vretenca, ki jih diski ne uspejo več učinkovito amortizirati. S tvorbo novega kostnega tkiva na robovih vretenc telo poskuša zagotoviti manjkajočo stabilnost in zmanjšati stres na vretenca. Zaradi novega kostnega tkiva se nekoliko poveča površina vretenca, kar pomaga pri razporeditvi mehanskih sil na širše področje. Sama tvorba osteofitov načeloma ni problematična, razen če novonastalo tkivo posega v področje živcev in/ali ožilja in če znatno omejuje gibljivost vretenc.
Značilnost pozne faze oz. faze ponovne stabilizacije (spondiloza deformans) je povečana otrdelost in zmanjšana gibljivost hrbtenice, ki je večinoma posledica tvorbe osteofitov ter degenerativnih sprememb fasetnih sklepov. Kljub napredovanim strukturnim spremembam pa se bolečine v tej fazi običajno zmanjšajo, saj je zaradi zmanjšane gibljivosti hrbtenica bolj stabilna. Kljub tej novo pridobljeni »stabilnosti« pa se poveča tveganje za utesnitev živčnih struktur, saj zožanje sklepnih prostorov pogosto draži živčne korenine in hrbtenjačo.
Zdravljenje spondiloze
Ker je spondiloza degenerativna bolezen, se nastalih strukturnih sprememb na hrbtenici v resnici ne da »pozdraviti« in odpraviti, ampak je zdravljenje usmerjeno v obvladovanje simptomov, ohranjanju ali izboljšanju gibljivosti ter povečanje odpornosti hrbtenice na vsakodnevne obremenitve. Glavni cilj ukrepov je omogočiti kakovostno, aktivno življenje z minimalnimi omejitvami.
Uvodni pregled vključuje poglobljen pogovor o simptomih, njihovem poteku, življenjskem slogu, preteklih poškodbah in telesni aktivnosti. Temu sledi pregled, pri katerem se oceni gibljivost posameznih delov hrbtenice, stabilnost trupa, moč in koordinacija mišic ter toleranca na različne obremenitve. Na podlagi vseh teh informacij predlagamo ustrezne nadaljnje korake, ki prilagojeni potrebam posameznika in ne temeljijo zgolj na izvidih slikovne diagnostike.
Najboljše rezultate pri zdravljenju spondiloze dosežemo s kombinacijo fizioterapevtske in kineziološke obravnave. Fizioterapija pomaga umiriti simptome in vzpostaviti boljše pogoje za nadaljevanje s kineziološko vadbo, ki poskrbi za dolgoročno izboljšanje funkcije in preprečevanje ponavljanja težav.
Fizioterapevtska obravnava
Fizioterapevtska obravnava ima pomembno vlogo predvsem v obdobjih, ko so simptomi izrazitejši. Glavni cilji so zmanjševanje bolečine, izboljšanje gibljivosti ter pridobivanje ustreznega mišičnega tonusa v določenih delih hrbtenice. Fizioterapevt z ustreznimi manualnimi tehnikami, usmerjenimi vajami in po potrebi fizikalnimi metodami pomaga zmanjšati preobremenitve posameznih struktur ter izboljšati toleranco hrbtenice na gibanje.
Pomemben del fizioterapije je tudi učenje o prilagoditvi gibanje in vsakodnevnih obremenitev, da se simptomi ne ponavljajo ali stopnjujejo.
Kineziološka obravnava
Kineziološka obravnava predstavlja ključni del pri dolgoročnem uspešnem zdravljenju spondiloze. Usmerjena je v postopno in nadzorovano krepitev mišic, izboljšanje stabilnosti trupa, gibljivosti hrbtenice ter funkcionalne moči celotnega telesa. Cilj ni le lajšanje bolečine, temveč povečanje odpornosti na obremenitve oz. zmogljivosti pri vsakodnevnih opravilih in športnih dejavnostih.
S prilagojeno vadbo za moč se izboljša razporeditev sil po telesu, kar zmanjša obremenitev določenih delov hrbtenice (in s tem degenerativno spremenjenih struktur). Poseben poudarek je na pravilnih gibalnih vzorcih, kontroli gibanja ter postopnem vračanju k gibom in aktivnostim, ki so bili prej boleči ali omejeni.
Vaje za spondilozo
Glavni cilj vaj za spondilozo je izboljšati odpornost na obremenitve, izboljšati nadzor gibanja različnih odsekov hrbtenice ter izboljšati (ali vsaj ohranjati) gibljivost.
Pomemben del vaj so vaje za mobilnost hrbtenice. Nežno, kontroliranje gibanje skozi primeren obseg pomaga prehranjevati strukture okrog sklepov in zmanjšati otopelost v hrbtenici, hkrati pa s tem preprečujemo, da bi se sile neenakomerno prenašale na določene segmente hrbtenice. Tovrstne vaje je potrebno izvajati pogosto, vendar mora biti obseg gibanja ustrezno prilagojen – ne silimo v skrajne lege, še posebej če ti položaji izzovejo simptome.
Skupina vaj s pomembno funkcijo so vaje za globoke stabilizatorje. V primeru vratne spondiloze so to globoke upogibalke vratu, z njihovo krepitvijo razbremenimo mišice na površini, saj se zaradi njihove prekomerne aktivnosti poveča kompresija na vratna vretenca. V primeru ledvene spondiloze pa so to globoki stabilizatorji trupa, ki pomagajo pri stabilizaciji in podpori hrbtenice.
Čeprav je moč stabilizatorjev pomembna, se življenje ne dogaja na tleh na blazini, ampak je precej bolj dinamično, zato ne smemo zanemariti krepitve večjih mišičnih skupin, ki opravljajo raznovrstne funkcionalne gibe. Mišice nog, kolčnega in ramenskega predela pomagajo prevzemati ogromno sil, ki jih je med gibanjem deležno naše telo. Brez ustrezne moči naštetih mišic je naša hrbtenica primorana absorbirati večje sile kot če se sile ustrezno razporedijo po telesu.
Ko dosežemo izboljšanje simptomov, je smiselno dodati tudi postopno uvajanje gibov, ki so predhodno povzročali težave. Izogibanje določenim gibom (npr. iztegom hrbtenice, zasukom, ipd.) kratkoročno pomaga pri zmanjšanju bolečin, vendar se na dolgi rok ne obnese, saj se s tem sčasoma zmanjšuje toleranca tkiv in živčnega sistema na te gibe. Pomanjkanje mehanske obremenitve vodi v slabšo prilagoditev sklepov in mišic, hkrati pa živčni sistem razvije zaščitno togost in povečano občutljivost, zaradi česar so ti »kritični« gibi boleči že pri majhnih obremenitvah. Postopna izpostavitev gibom ponovno povečuje sposobnost prenašanja obremenitev in zmanjšuje občutljivost, saj razširi funkcionalni obseg gibanja hrbtenice.
Pri obravnavi spondiloze je zelo pomembno, da so vaje smiselno izbrane, pravilno izvedene in prilagojene posameznikovemu stanju, simptomom ter gibalnim zmožnostim – po možnosti v prijetni skupinski atmosferi. Kineziološka vadba omogoča individualno prilagojen pristop, kjer se postopno in varno gradi gibljivost, stabilnost ter moč celotnega telesa, hkrati pa se upošteva tudi vsakodnevne obremenitve in cilje posameznika.
Kdaj je potrebna operacija?
Potreba po operativnem zdravljenju spondiloze je odvisna predvsem od prisotnih simptomov oz. težav, s katerimi se oseba spopada in ne od same prisotnosti degenerativnih sprememb. Če prisotnih simptomov ni mogoče učinkovito obvladovati s konzervativnim zdravljenjem, je operacija smiselna, vendar večina ljudi s spondilozo operacije ne potrebuje.
Glavna indikacija za operacijo so napredujoče nevrološke težave, kot so mišična oslabelost, izguba fine motorike rok, motnje hoje ali znaki prizadetosti hrbtenjače (mielopatija).
Operacija je smiselna rešitev tudi pri hudi, vztrajni radikularni bolečini, ki je posledica utesnitve živčne korenine in se ne izboljša po ustreznem obdobju konzervativnega zdravljenja (običajno več tednov do mesecev). Takrat je poseg usmerjen v razbremenitev živca, kadar bolečina močno omejuje vsakodnevne aktivnosti.
