Piše: Tej Rožman, dipl. fizio.
Rehabilitacija in občutek bolečine sta tesno povezana, pri čemer je učinkovito obvladovanje bolečine temelj uspešnega okrevanja. Primarni cilj večine bolnikov je zmanjšanje ravni bolečine, zato se zdi logično, da morajo biti uporabljeni načini in rehabilitacijski prijemi brez bolečin. Vendar so predhodne raziskave pokazale, da so bolečine velikokrat psihološkega izvora zaradi strahu pred gibanjem in telesnimi aktivnostmi, zato so lahko programi obremenitve in treninga, ki začasno povzročijo sprejemljiv nivo bolečine učinkovitejši, saj olajšajo sprejemanje bolečine in omogočijo lažje izogibanje strahu, ter zmanjšajo prepričanje, da gibanje telesu škodi in da je počitek edina rešitev.
Da bi razumeli bolečino, lahko uporabimo analogijo alarmnega sistema. Razmislite o avtomobilskem senzorju, ki vas opozori na okolico, ki deluje tako, da vam posreduje informacije o grožnji, ki bi lahko poškodovala vaš avto, če nadaljujete z gibanjem (trk/poškodba tkiva). Vendar pa se lahko včasih senzor pokvari in piska brez razloga (to namiguje na kronično bolečino). Podobno lahko piska prehitro za dejansko razdaljo do grožnje (hiperalgezija – povečana občutljivost na bolečino) ali pa lahko celo piska za stvari, ki ne bi smele povzročiti večjih strukturnih poškodb (alodinija – zmanjšana občutljivost na bolečino).
V okviru rehabilitacije se bolečina lahko kaže v različnih oblikah:
– Akutna bolečina: ta vrsta bolečine se pojavi takoj po poškodbi ali operaciji in običajno izzveni, ko napreduje celjenje.
– Kronična bolečina: kronična bolečina traja dlje od pričakovanega obdobja okrevanja in lahko zaplete rehabilitacijo.
Bolečina je običajno opozorilni signal, vaši možgani oddajajo bolečino, da bi preprečili potencialno škodljivo gibanje/nalogo, ki bi lahko povzročila poškodbo tkiva. Pomislite, če hudo padete in se urežete ter zlomite kost, bolečina deluje kot zaščitni mehanizem, tako da ne izvajate stalnega pritiska n odprto rano, kar lahko poveča razgradnjo tkiva, ali da ne premikate zloma, saj lahko preprečite zraščanje/celjenje kosti. Iz neznanih razlogov se ta
proces bolečine včasih postopoma spreminja, kar povzroči, da je vaš živčni sistem preveč pozoren (centralna preobčutljivost) kar vodi do kronične bolečine, ki je daljša od 6 mesecev. Od tam naprej začnejo boleti stvari, ki ne bi smele boleti in telo pošilja signale bolečine, čeprav so tkiva že zaceljena.
Veliko ljudi pride na rehabilitacijo z akutnimi bolečinami, ki so posledica poškodb in operativnih posegov in za večino je glavni cilj odprava bolečine po poškodbi. Večina raziskav potrjuje dejstvo, da je rehabilitacija, pri kateri pacient občuti malo bolečine koristnejša, ker spodbuja prilagajanje tkiva in funkcionalni napredek. S tem spodbujamo optimalni stres na telo in preprečimo daljša obdobja počitka.
Splošno pravilo, ki je pogosto v uporabi, je semaforski sistem:
– Bolečina 0-3/10 je zelena luč – nadaljujte z izvajanjem teh vaj brez prevelikih skrbi (optimalno območje stresa!)
– Bolečina 4–5/10 je rumena luč – stopite korak nazaj in razmislite, ali vam vadba povzroča prevelike bolečine? Ali so ocene bolečine po 24 urah še vedno v tem območju? Če da, potem morate vaje spremeniti.
– Bolečina 6+/10 je rdeča luč – zelo verjetno je prevelika obremenitev tkiva in tovrstno gibanje je škodljivo za proces rehabilitacije, ne želimo kroničnega draženja in/ali bolečine, ki še naprej senzibilizira in prekomerno obremenjuje naš sistem oziroma tkiva.acije se bolečina lahko kaže v različnih oblikah:
Če občutite minimalno bolečino, ki se umiri po 24 urah, zelo verjetno povzročate optimalen stres za prilagajanje. Če se razplamti in traja več kot en dan, lahko obstaja razlog za skrb in morda bo treba prilagoditi vrsto vadbe, odmerek, tempo in druge parametre rehabilitacije!
V sistematičnem pregledu iz leta 2017, ki so ga izvedli Smith in njegovi sodelavci, je bilo analiziranih 9 študij, ki so preučevale učinkovitost rehabilitacijskih protokolov, ki so vsebovali sprejemljiv nivo bolečine in tiste, ki ga niso. Stanja, ki so jih obravnavali so vključevala bolečine v križu, ramenih, ahilovi tetivi in plantarne bolečine v peti. Bolnikom v teh študijah je bilo naročeno, naj vadijo do sprejemljive ravni bolečine, simptomi pa so morali izginiti v določenem časovnem obdobju (24-48 ur). Tiste skupine, ki so izvajale rehabilitacijo s sprejemljivim nivojem bolečine, so kratkoročno in srednjeročno pokazale boljše klinične rezultate in hitrejše okrevanje. Zanesljivo je bilo dokazano, da vadba na splošno zmanjša mišično-skeletno bolečino s tako imenovano hipoalgezijo, procesom, za katerega se domneva, da vključuje sproščanje endogenih opioidov in aktivacijo zaviralnih mehanizmov hrbtenjače. Prav tako pravilno dozirana vadba med katero posameznik čuti sprejemljivo bolečino spremeni doživljanje bolečine prek nevromodulatornih mehanizmov in ima lahko močan psihološki učinek z zmanjšanim izogibanjem strahu.
Nedavna študija Hikeya in sodelavcev je preučevala učinek rehabilitacije z bolečino pri 42 vrhunskih športnikih, ki so okrevali po akutni poškodbi stegenske mišice. Klasična rehabilitacija mišičnih poškodb se običajno izogiba delovanju v bolečino, vendar te smernice ne temeljijo na trdnih znanstvenih dokazih. Hikey je s kolegi izvedel raziskavo, ki je primerjala rezultate rehabilitacije med eno skupino, ki je izvajala svoje rehabilitacijske vaje z oceno bolečine 0 na številčni lestvici, in drugo skupino, ki je izvajala vaje z oceno bolečine med 1 in 4 od 10. Ugotovili so, da so bili pri 2-mesečnem spremljanju rezultati boljši v skupini, ki je vadila z minimalnimi bolečinami. Prav tako se je ta skupina testirancev hitreje vrnila na igrišče.
Kljub vsemu pa more biti pristop prilagojen stanju in posamezniku in ga ne smemo posploševati na vse paciente. Obstajajo nekatera stanja (npr. poškodbe zaradi telesnih travm), pri katerih je bolj ugoden pristop brez bolečin, in druga (npr. tendinopatije), kjer so določene ravni bolečine sprejemljive in spremljajo skoraj vse protokole zdravljenja. Obstajajo tudi različni tipi osebnosti, ki se dobro znajdejo pri bolj boleči rehabilitaciji, in drugi, ki se ne. Tu sta temeljita ocena in tehtna klinična utemeljitev izjemnega pomena.
Določene rehabilitacijske vaje lahko same po sebi vključujejo nelagodje, zlasti če so usmerjene na oslabljena ali poškodovana področja. Postopna izpostavljenost tem izzivom lahko privede do povečanja moči in izboljšanega gibanja. Zaznavanje bolečine se med posamezniki zelo razlikuje. Kar je za eno osebo sprejemljivo, je lahko za drugo preveliko. Zato univerzalni pristop k obvladovanju bolečine morda ne bo učinkovit. Za tiste s kronično bolečino je razmerje med gibanjem in bolečino lahko zapleteno. Rehabilitacija vključuje ponovno usposabljanje odziva možganov na bolečino, kar je lahko postopen in zahteven proces. Namesto da bi si prizadevali za popolnoma nebolečo rehabilitacijo, se je treba osredotočiti na optimalno obvladovanje bolečine.
Rehabilitacija popolnoma brez bolečin, je idealističen cilj, ki morda ne bo dosegljiv za vsakogar. Bolečina je sestavni del poti zdravljenja, služi tako kot izziv kot vodilo. Vendar pa lahko dajanje prednosti obvladovanju bolečine in sprejetje celostnega pristopa, osredotočenega na bolnika, znatno izboljša proces rehabilitacije.
Z osredotočanjem na zmanjševanje nepotrebne bolečine in omogočanje optimalnega okrevanja vam v podjetju KinVital pomagamo lažje in uspešneje krmariti po vaših rehabilitacijskih poteh. Stremimo k učinkoviti rehabilitaciji, s katero vas želimo opolnomočiti za gibanje brez bolečin!
Imate vprašanje za nas?
Za več informacij in sestavo individualnega programa okrevanja nas lahko kontaktirate:
fizioterapija@kinvital.si
info@kinvital.si
Telefon: +386 30 712 690 (Tej)
Viri:
1. Hickey, Jack, Ryan G. Timmins, Nirav Maniar, Ebonie Rio, Peter F. Hickey, Christian
A. Pitcher, Morgan D. Williams, David A. Opar. 2020. Pain-Free versus Pain-
Threshold rehabilitation following acute hamstring strain injury: a randomized
controlled trial. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy 50 (2): 91-103.
Dostopno na: https://www.jospt.org/doi/10.2519/jospt.2020.8895
2. Koltyn, Kelli F. 2000. Analgesia following exercise. Sports Medicine 29 (2): 85-98.
Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/10701712/
3. Miles, Claire L., Tamar Pincus, Dawn Carnes, Kate E. Homer, Stephanie J. C. Taylor,
Stephen A. Bremner, Anisur Rahman in Martin Underwood. 2011. Can we identify
how programmes aimed at promoting self-management in musculoskeletal pain work
and who benefits? A systematic review of sub-group analysis within RCTs. European
Journal of Pain 15 (8): 775.e1-775.e11. Dostopno na:
https://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1016/j.ejpain.2011.01.016
4. Smith, Benjamin E., Paul Hendrick, Toby O. Smith, Marcus Bateman, Fiona Moffatt,
Michael S. Rathleff, James Selfe in Pip Logan. 2017. Should exercises be painful in
the management of chronic musculoskeletal pain? A systematic review and meta-
analysis. British Jorunal of Sports Medicine 51 (23): 1679-1687. Dostopno na:
https://bjsm.bmj.com/content/51/23/1679
